Anjina najboljša prijateljica Sabina (tista, pri kateri sva bila v Londonu) nam je oni dan razposlala mejl o katerem opisuje prvi del njenega poročnega potovanja. V spodnjem tekstu opisuje muke in veselje ob vzponu in sestopu z Kilimandžara. Meni se je zdelo zanimivo branje, morda se bo še komu, če ne drugega, bo kakšna informacija prav prišla bodočemu ekstremistu, ki ima podobno pot še v planu.
copy/paste:
Hello dragi frendi,
evo takole je – ker me se kar nekaj casa ne bo v slo (to je vsaj dokler ne dajo razpise za izpite, da vidim kdaj bojo), vam posiljam en up-date po emailu, da mal vidite, kako sem prezivela zadnje tri tedne. Preden se lotim tega, naj vam sporocim se eno ful dobro novico (ne, Kristina, nisem noseca 
) in sicer naredila sem preddiplomski izpit iz jezika na ruscini (tisti prevod, ki sem vedno trepetala pred njim!!!).
Potovanje je bilo pa noro in kot veste sva ga zacela z vzponom na Kilimandzaro (vzhod Afrike, drzava Tanzanija). Kilimandzaro je najvecji samostojeci nedelujoci vulkan na svetu in se klasificira pod ekstremno visino. Je tudi najvisja gora Afrike in meri 5895 m, torej malo pod 6000m (nas Triglav kot veste meri 2864m, la za primerjavo). Ima takorekoc dva vrha, od katerih prvi ni pravi vrh, to je Gilmans point, ki samo izgleda na oko kot pravi vrh, ta pa je v resnici se dlje in se imenuje Uhuru peak. Kilimadzaro ima veliko ledenikov, se vec jih je imel v preteklosti, sedaj se seveda topijo zaradi otoplitve ozracja.Flora in fauna se dramaticno spreminjata visje ko gres. Spodaj je najprej amazonski gozd (v katerem sem videla najlepse opice na svetu, ki zivijo le tu in so crne s pasovi dolge bele dlake, ki plapola, ko skacejo iz drevesa na drevo), ki ga na doloceni visini kar odreze in se zacne nizja vegetacija. Cisto proti vrhu pa je seveda t.i. puscava, ni nobene vegetacije, ker je premrzlo in previsoko.
Na Kili (tako ga vsi ljubkovalno klicejo) vodi vec poti, ki so jih poimenovali Coca-cola pot, Whisky pot, Sprite pot…Mi smo sli po najbolj “lahki” poti, ki se imenuje Marangu route. Pot sama res ni nevarna (nobenih prepadov ali podobnih pizdarij), vsaj prve 5 dni od 7 se pocutis kot da bi sel na sprehod. Je pa to cela ekspedicija, ker imas 2 vodica, 2 kuharja in 14 nosacev, ki nosijo tvojo prtljago. To ne pomeni, da sva imela toliko prtljage, da jo je moralo nositi 14 ljudi, ampak oni nosijo se vso hrano, sotore za primer, ce so koce prevec zasedene, in seveda vse dodatne stvari zase. In to zgleda, da nanese.
Prvi dan je bilo otrocje lahko. Sli smo samo do 2700m do Mandara koce, tam smo se ustavili v koci, kjer so nama pripravili kraljevsko pojedino (mislem svasta, kaj vse so nosili s sabo, se prticke in solnico), da ne omenim, da so vsakic pripravili vsaj tri razlicne jedi. Oba z mozem sva bila cisto sokirana nad takim ravnanjem (aja prisilili so naju, da sva jedla 5x na dan), ampak menda so dobili navodila od najinega organizatorja, da tudi enkrat ne smeva biti lacna. To je zato, ker na takih visinah pokuris enkrat vec kalorij in dobesedno moras jesti veliko vec. Na koncu sva jih sicer imela ze kar malo poln kufer, ker so naju prevec silili jesti. Poleg tega so se meni bogi revni nosaci ful smilili, sploh ker so morali cakati, da midva pojeva in so potem navduseno posrebali ostanke.
Naslednji dan smo sli 1000m visje, to je na 3700m do Horombo koce, kjer je bilo ze mogoce videti ogromne lobelie, to so rastline, ki zivijo tudi po 500 let. Naj omenim, da ena od stvari, ki me je tu presenetila, je bil tus!!! Zal se nisva stusirala, ker je bila voda ledena, ozracje pa tudi.Torej 1000m visje od Triglava, sredi Afrike, pa so bila stranisca veliko lepsa kot na Triglavu. Meni se je Triglav namrec totalno zagabil zaradi stranisc in higienskih razmer in sem prepricana, da bi se dalo kaj boljse to zrihtat, mislem halo, ce imajo se celo sredi afrike pa veliko visje boljse sekrete!!!!! Drugace sva pa oba s Petrom ful trpela, ker se nisva mogla umiti razen zob. Na zacetki najine poti sva srecala par ljudi, ki so prisli od vrha in seveda sva takoj opazila, da – smrdijo kot kuga!!! In da so blazno utrujeni, vsi so imeli rdece oci in eno zensko so prinesli na nosilih, ker je bila tako slabotna, da ni mogla vec hoditi. V tej fazi sva se se odlicno pocutila in nama ni bilo jasno kaj je tako zdelalo te ljudi. Alas, kmalu nama je bilo dano zvedeti!!
Naslednji dan smo imeli trening dan, to je povzpeli smo se 800m visje in potem prisli nazaj do koce, da bi se telo aklimatiziralo. Na takih visinah je zrak veliko redkejsi, kisika primankuje, zato mora telo zaceti proizvajati vec rdecih krvnih telesc, ki prenasajo kisik po telesu. Vse to se lepo slisi na papirju, v resnici je pa bolec proces, ki se je pri Petru ze ta dan zacel kazati kot glavobol. Naslednji dan smo koncno sli do naslednje in zadnje postojanke na poti navzgor, to je Kibo koca na 4700m. Ko smo brez vecjih tezav prispeli do tja, je pa najin glavni vodic Sam hotel, da gremo ta isti dan se malo naprej, do 5000m. Tukaj mi je prvic potegnilo, zakaj so vsi tisti ljudje izgledali cisto izmozgani. Glavobol sem imela tak, da mi je najmanjse gibanje (in smo le hodili) povzrocalo velike tezave. Bilo je blazno strmo, postalo mi je slabo, dihat nisem mogla, vrtelo se mi je, glava je boooooleeela, noro!!! in ravo, ko sva po mucnih dveh urah (torej 300m sva hodila celi dve uri) le prilezla na 5000m sem bruhala kot se nikoli v zivljenju. Vodic se je pa samo smejal (njegovo telo je bilo ze navajeno na to visino in ni imel nobenih problemov). Tisti dan sva imela le kake 4 spanja pred sabo, ker je bil odhod za na vrh predviden za ob polnoci. Tako kmalu je treba iti, ker moras nekako priti na sam vrh ob zori (8 ur do tja), zato, ker te potem caka se ene 8 ur hoje do Horombo koce (v Kibo koci ne smes prespato zato, da ne dobis visinske bolezni, to je zatekanje mozganov zaradi pomankanja kisika, ki je na veliki visini glavni vzrok smrti, na primer na Everestu).
Vglavnem, spala od tistih 4h ur nisem skoraj nic, ker se eno od pravil je, da moras piti veliko vode, tj od 4-5 litrov na dan, jaz sem jih spila 6l, naravna posledica tega je bila, da sem celo noc oz.do odhoda hodila ven lulat.In potem koncno koncno sva le docakala odhod. Imeli smo luci na glavi, ki pa so bile nepotrebne, ker je luna ful sijala. Naj vam povem, da je bil to najtezji fizicni preizkus v mojem zivljenju!!!! Se nikoli nisem bila tako zelo utrujena. Najhusje je, da ko prides do prvega vrha in ves, da moras se dalje. In ves, da moras imeti dovolj moci, da gres potem se celo pot nazaj!!! Hodila sva kot mesecnika, vsake 5 minut sem ali bruhala ali se ustavila in hotela sesti in vedno sem dihala kot nilski konj, ker ni vazno kolk zraka zajames, v zraku ni dovolj kisika. V eni fazi sem ze mislila, da me bo kar pobralo. Poleg tega je blazno strmo, navpicno in mrzlo kot pes, kljub temu, da sva bila primerno oblecena. V eni fazi sva se ze hotla obrniti in iti nazaj, pa sem se spomnila, da so mi ljudje rekli, da je naprej od dolocene tocke cisto lahko in sem to povedala Petru in smo sli spet naprej (bili smo le 4-je, midva in vodica, kajti nosaci ta dan cakajo v koci). Enkrat je peter mene vlekel, enkrat sem jaz njega in nekako nama je le uspelo. Ko sva prisla na vrh, sem mislila, da bom jokala od srece, pa se mi ni dalo se jokat, ker sem komaj dihala. Potem sem se spomnila, da naju caka se dolga pot nazaj in smo po 10ih minutah na vrhu se ze obrnili, ker telo na taki visini zacne propadati, zato ni dobro, da tako dolgo ostanes tam. Pot dol ni bila nic lazja od poti gor. Se celo eden od obeh vodicev je bruhal kot za stavo.
Potem sem cisto razumela, zakaj so bili vsi ljudje, ki sem jih videla priti dol, tako crknjeni. Aja, pa sploh ni vazno koliko si treniran, veliko ljudi ni zmoglo, ker enostavno njihovo telo ni preneslo visine.
Pol sva bila seveda vsa srecna, da nama je uspelo in se nikoli v zivljenju nisem tolk uzivala v toplem tusu, v hotelu. Naredila sva vsaj ene 200 slik, ki pa jih je mojemu mozu uspelo zbrisati, zaradi cesar sem se sekirala se dva tedna po tem. K sreci je najin vodic Sam imel tudi svojo kamero in naju je nekajkrat posnel, ampak slike iz samega vrha sva pa seveda naredila z najino in te potemtakem nimava. Imava le eno njegovo 5 m pod vrhom, ampak itak je po toci zvoniti prepozno. Skoda, ker nekatere so bile kulske slike. Jp, prava ekspedicija je bila tole, in ni mi zal, da sva sla, ampak se enkrat pa ne bi zmogla imeti srbece riti celih 7 dni!!!!
Tags:
gore,
Kilimandzaro,
potovanje
Related posts
