27th Jul 2010
Zanzibar – Plavanje z delfini
Posted in Foto & video, Potovanja, Zabavno | Brez komentarjev »
Archive for the 'Potovanja' Category
19th Dec 2009
Zakynthos 2. dan (torek, 18.08.2009) – Blue Caves (Modre jame)
Plan drugega dne je bil najem skuterja ter izlet preko celega otoka na skrajni severozahodni del na ogled Modrih jam (Blue Caves). Ura je bila osem zjutraj, ko sva že lovila prve minute zajtrka, da nama slučajno ne bi ušla kakšna ura dragocenega dneva. Tu je šlo za moj zajeb. Čekiral sem namreč čas na službenem mobilniku, ki je bil še vedno nastavljen na slovenski časovni pas. Crap! Problem je bil namreč v najemu skuterja, saj jih zjutraj razgrabijo, kot da bi bili džabe. Imela sva srečo, saj je bilo na razpolago pet skuterjev, izbrala pa sva prvega v vrsti med tremi, ki so imeli dodatno opremo – kovček.
Napolnila sva backpack in pičila proti skoraj 40 km oddaljenim Modrim jamam. Obvezni postanek v šest km oddaljenem Zakynthosu ter edini Vodafone trgovini na otoku. V meni je velik procent geeka in 63 % Twitter odvisneža, potrebno pa je seveda tudi spremljanje dogajanja v rodni domovini, ter se sem pa tja oglasiti na Knjigi Fac. Že pred odhodom sem stisnil mejl na grški Vodafone, zame pa si je vzel čas g. Kyriacos Maragos (Custumer Communications Specialist).
Ker se mi je šlo samo za prenos podatkov, mi je svetoval predplačniško SIM kartico Vodafone AlaCarte (cena 5€ z dobroimetjem v enakem znesku) ter vklop paketa Sufr & Email 30 (3,5€/30MB), kar bi bilo idealno glede na to, da doma v mesecu pokurim med 110 in 140 MB. Vodafone prodajalki razložim moje želje in tudi sama mi predlaga enako rešitev. Kulj, plačam in Matrico (skuter znamke Matrix, po domače Matrica) poženem proti cilju.
Do cilja so sledili štirje minutni postanki, kjer sva na zemljevidu preverila pravo smer. Modre jame se nahajajo pod strmimi pečinami in tako je dostop do njih možen iz štirih smeri. Ena je s čolnom ali ladjo po morju, druga po stopnicah od svetilnika navzdol proti morju (nisva našla), tretja po stopnicah od mlina na veter (odkrila Anja), ter četrta, ki sva jo opazila med kasnejšo plovbo z ladjo okoli otoka. Spustila sva se po dolgih ter strmih stopnicah do morja. Prostora za poležavanje na tem območju razumljivo ni, po skoku v vodo pa mi je Anja predlagala da zaplavava do Modrih jam. Hja, tak je bil predhodni plan, po pogledu na levo stran pa se mi ideja ni več zdela ravno dobra. Globoka voda in ne prav mirno morje sta obetala napor. Jah nič, gremo, akcija! Bližje jamam sva bila, hitreje sva se jim bližala. Pri tem so nama verjetno pomagali močnejši tokovi in valovi, ko so jih jame vodila naravnost vase. Jame sva si ogledala in čas je bil za vrnitev na kopno, saj je vsaj pri meni nastopila utrujenost. Tokrat nama je “veter pihal v prsa”, saj sva plavala proti toku”. Ko sem pogledal nazaj in preveril napredek oddaljevanja sem ugotovil, da je le-ta precej klavrn, saj sva se oddaljila za par metrov. V tem trenutku mi je tudi postalo jasno, zakaj sva edina plavalca na tem območju. Okoli naju so pluli čolni, manjše ladje in tudi večja se je našla. Kasneje sva srečala skupino turistov s kajaki. Edini približek nama so bili trije plavalci, le da so bili ti opremljeni vsaj z napihljivo blazino. OK, splavala sva v mirnejše vode in kmalu zatem tudi na obalo. Sendvič in breskev za energijo ter Mythos za užitek.
Med polećžvanjem sem se lotil moje grške SIMke. Vodafone girl mi je že prej zapisala telefonsko številko odzivnika kjer naj bi vklopil želeni podatkovni paket. Moje prvo vprašanje je bilo, če so navodila poleg grškega jezika tudi v angleščini. Prepričljivo mi z trdim R-jem odgovori: ” Afkors! “. Navodila na odzivniku sem poslušal vsaj trikrat, razumel samo ena, dva in tri, o angleščini pa ne duha, ne sluha. Pokličem na help desk kjer dobim navodila za vklop preko SMSa, ter opozorilo, da bo paket vklopljen v roku štirih ur. Ravno prav za večerne ure na balkonu.
S skokom v morje sva se ohladila, do Modrih jam pa ne plavam več, sem bil trikrat tam. Prvič, zadnjič in nikoli več. Poslikala sva okolico in se odžejala v baru na vrhu pečine. Po izkoriščenem dnevu naju je čakala še pot proti hotelu, sedež na Matrici pa že po desetih km postane zelo trd.
Drugi dan sva zaključila na prijetno hladni terasi, tu pa se je končala tudi zgodba o moji grški SIMki in podatkovnem paketu. Data transfer po petih urah vklopa še vedno ni deloval. Help desk me je vezal na tehnični oddelek, kjer me je majstor podučil, da za berryje pali samo pogodbena vezava in se čudil, da so mi to sploh prodali. Vodafone girl mi je celo pomagala pri nakupu in še sama preverila če je BlackBerry sploh odklenjen na tuje operaterje, čeprav sem ji dvakrat zatrdil, da je. Očitno ni bila dovolj tehnično podkovana. Stekel je dogovor da SIM kartico vrnem, oni pa mi vrnejo denar. V posteljo sem se spravil malo pred eno zjutraj, nato pa me je zbudilo glasen tresk, ki je prišel iz ulice pod hotelom (več prihodnjič).
Tags: Grčija, potovanje, Zakynthos
Related posts
Plan drugega dne je bil najem skuterja ter izlet preko celega otoka na skrajni severozahodni del na ogled Modrih jam (Blue Caves). Ura je bila osem zjutraj, ko sva že lovila prve minute zajtrka, da nama slučajno ne bi ušla kakšna ura dragocenega dneva. Tu je šlo za moj zajeb. Čekiral sem namreč čas na službenem mobilniku, ki je bil še vedno nastavljen na slovenski časovni pas. Crap! Problem je bil namreč v najemu skuterja, saj jih zjutraj razgrabijo, kot da bi bili džabe. Imela sva srečo, saj je bilo na razpolago pet skuterjev, izbrala pa sva prvega v vrsti med tremi, ki so imeli dodatno opremo – kovček.
Napolnila sva backpack in pičila proti skoraj 40 km oddaljenim Modrim jamam. Obvezni postanek v šest km oddaljenem Zakynthosu ter edini Vodafone trgovini na otoku. V meni je velik procent geeka in 63 % Twitter odvisneža, potrebno pa je seveda tudi spremljanje dogajanja v rodni domovini, ter se sem pa tja oglasiti na Knjigi Fac. Že pred odhodom sem stisnil mejl na grški Vodafone, zame pa si je vzel čas g. Kyriacos Maragos (Custumer Communications Specialist).
Ker se mi je šlo samo za prenos podatkov, mi je svetoval predplačniško SIM kartico Vodafone AlaCarte (cena 5€ z dobroimetjem v enakem znesku) ter vklop paketa Sufr & Email 30 (3,5€/30MB), kar bi bilo idealno glede na to, da doma v mesecu pokurim med 110 in 140 MB. Vodafone prodajalki razložim moje želje in tudi sama mi predlaga enako rešitev. Kulj, plačam in Matrico (skuter znamke Matrix, po domače Matrica) poženem proti cilju.
Do cilja so sledili štirje minutni postanki, kjer sva na zemljevidu preverila pravo smer. Modre jame se nahajajo pod strmimi pečinami in tako je dostop do njih možen iz štirih smeri. Ena je s čolnom ali ladjo po morju, druga po stopnicah od svetilnika navzdol proti morju (nisva našla), tretja po stopnicah od mlina na veter (odkrila Anja), ter četrta, ki sva jo opazila med kasnejšo plovbo z ladjo okoli otoka. Spustila sva se po dolgih ter strmih stopnicah do morja. Prostora za poležavanje na tem območju razumljivo ni, po skoku v vodo pa mi je Anja predlagala da zaplavava do Modrih jam. Hja, tak je bil predhodni plan, po pogledu na levo stran pa se mi ideja ni več zdela ravno dobra. Globoka voda in ne prav mirno morje sta obetala napor. Jah nič, gremo, akcija! Bližje jamam sva bila, hitreje sva se jim bližala. Pri tem so nama verjetno pomagali močnejši tokovi in valovi, ko so jih jame vodila naravnost vase. Jame sva si ogledala in čas je bil za vrnitev na kopno, saj je vsaj pri meni nastopila utrujenost. Tokrat nama je “veter pihal v prsa”, saj sva plavala proti toku”. Ko sem pogledal nazaj in preveril napredek oddaljevanja sem ugotovil, da je le-ta precej klavrn, saj sva se oddaljila za par metrov. V tem trenutku mi je tudi postalo jasno, zakaj sva edina plavalca na tem območju. Okoli naju so pluli čolni, manjše ladje in tudi večja se je našla. Kasneje sva srečala skupino turistov s kajaki. Edini približek nama so bili trije plavalci, le da so bili ti opremljeni vsaj z napihljivo blazino. OK, splavala sva v mirnejše vode in kmalu zatem tudi na obalo. Sendvič in breskev za energijo ter Mythos za užitek.
Med polećžvanjem sem se lotil moje grške SIMke. Vodafone girl mi je že prej zapisala telefonsko številko odzivnika kjer naj bi vklopil želeni podatkovni paket. Moje prvo vprašanje je bilo, če so navodila poleg grškega jezika tudi v angleščini. Prepričljivo mi z trdim R-jem odgovori: ” Afkors! “. Navodila na odzivniku sem poslušal vsaj trikrat, razumel samo ena, dva in tri, o angleščini pa ne duha, ne sluha. Pokličem na help desk kjer dobim navodila za vklop preko SMSa, ter opozorilo, da bo paket vklopljen v roku štirih ur. Ravno prav za večerne ure na balkonu.
S skokom v morje sva se ohladila, do Modrih jam pa ne plavam več, sem bil trikrat tam. Prvič, zadnjič in nikoli več. Poslikala sva okolico in se odžejala v baru na vrhu pečine. Po izkoriščenem dnevu naju je čakala še pot proti hotelu, sedež na Matrici pa že po desetih km postane zelo trd.
Drugi dan sva zaključila na prijetno hladni terasi, tu pa se je končala tudi zgodba o moji grški SIMki in podatkovnem paketu. Data transfer po petih urah vklopa še vedno ni deloval. Help desk me je vezal na tehnični oddelek, kjer me je majstor podučil, da za berryje pali samo pogodbena vezava in se čudil, da so mi to sploh prodali. Vodafone girl mi je celo pomagala pri nakupu in še sama preverila če je BlackBerry sploh odklenjen na tuje operaterje, čeprav sem ji dvakrat zatrdil, da je. Očitno ni bila dovolj tehnično podkovana. Stekel je dogovor da SIM kartico vrnem, oni pa mi vrnejo denar. V posteljo sem se spravil malo pred eno zjutraj, nato pa me je zbudilo glasen tresk, ki je prišel iz ulice pod hotelom (več prihodnjič).
Related posts
Posted in Foto & video, Potovanja, Zabavno | 1 Komentar »
21st Nov 2009
Zakynthos 1. dan (ponedeljek, 17.08.2009) – Prihod & Laganas Beach
Za letošnjo destinacijo poletnega počitnikovanja sva si po lanskem Kosu, predlanski Turčiji ter nekaj let nazaj obiskanih Atenah in Kreti ponovno odločila za Grčijo, tokrat otok Zkynthos. Zakaj ravno Grčijo? Super klima, prijazni ljudje, okusna hrana, dobre dosedanje izkušnje, dokaj ugodno letovanje ter manj kot dve uri od doma so razlogi , ki govorijo sami zase.
Kot že prejšnja leta sva se tudi letos odločila za agencijo Travel Point (zadnja minuta, odklop) ter potovanje rezervirala in plačala s parimi kliki. Odločila sva se za hotel Plaza Hotel v mestu Laganas na grškem otoku Zakynthos. Letovala sva s Palmo v terminu od 17.08.2009 do 24.08.2009, letalo – letalo, nočitev z zajtrkom za 443 € na glavo (vključena letališka pristojbina v znesku 63 € ter prijavnina v znesku 10 €). Pozabil sem na zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco Coris, ki naju je stala 12 € in sva jo uredila zadnji delovni dan pred odhodom v lokalni turistični agenciji.
Alarm na mobilniku naju je zbudil v ponedeljek ob 04:00, saj naju je na letališču Jožeta Pučnika ob 06:05 čakal check-in, ob 08:05 pa polet proti Zakynthosu. Vzlet je bil točen, polet pa ob sončnem dnevu miren, uro in tri četrt dolg polet pa je zaradi odličnih razmer za poglede skozi okno minil hitro. Grčija je v poletnem času uro pred nami in tako sva bila ob 11:00 po lokalnem času že nastanjena v hotelu.
Sledil je lastnikov welcome drink po izbiri gosta. Pivo Mythos je steklo po grlu, za prvi dan pa sva se odločila za obisk Laganas Beach Baya. Omenjena plaža je od hotela oddaljena 200 m, v celotni dožćini pa se razteza na XX km dolgi peščeni obali. Laganas ima sloves žur placa na Zakynthosu in tako je tudi na plažah. Beach bar eden zraven drugega, vsak s svojim DJ-jem ter brezplačnimi ležalniki in senčniki za stranke, ki pri njih tudi kaj popijejo in pojejo. Najmanjši problem, siti nismo, žejni smo!
Velika večina gostov je Angležev (sledijo Italijani, Srbi, Slovenci in Madžari) in tako je besedi malo ter veliko pivo zamenjal half of pynth ter pynth, besedo pomfrit pa chips. Popoldan sva preživela ob poležavanju na ležalniku ter branju in namakanju v morju. Proti večeru sva se odpravila na informativni sestanek z vodičko. Mimogrede, ti sestanki so meni osebno čisto mimo ter popolna izguba časa. Podatki o rentanju vozil, lokalni hrani ter vsakodnevnih organiziranih izletih o katerih sva si nabrala info že pred odhodom. Ampak obisk sestanka je bil neizbežen, saj sva se odločila za organiziran celodnevni izlet z ladjo okoli otoka. Želja je bila tudi izlet na bližnji Željvji otok, ter ogled morskih želv Carretta Carretta. Tu je padla odločitev, da si ponudnika storitve izbereva v mestu, kar se je kasneje izkazalo za pametno in ugodnejšo potezo, saj se izleti ponujajo na vsakih sto metrov.
Noč sva zaključila z sprehodom po Laganas Main Road Streetu.
Tags: Grčija, potovanje, Zakynthos
Related posts
Za letošnjo destinacijo poletnega počitnikovanja sva si po lanskem Kosu, predlanski Turčiji ter nekaj let nazaj obiskanih Atenah in Kreti ponovno odločila za Grčijo, tokrat otok Zkynthos. Zakaj ravno Grčijo? Super klima, prijazni ljudje, okusna hrana, dobre dosedanje izkušnje, dokaj ugodno letovanje ter manj kot dve uri od doma so razlogi , ki govorijo sami zase.
Kot že prejšnja leta sva se tudi letos odločila za agencijo Travel Point (zadnja minuta, odklop) ter potovanje rezervirala in plačala s parimi kliki. Odločila sva se za hotel Plaza Hotel v mestu Laganas na grškem otoku Zakynthos. Letovala sva s Palmo v terminu od 17.08.2009 do 24.08.2009, letalo – letalo, nočitev z zajtrkom za 443 € na glavo (vključena letališka pristojbina v znesku 63 € ter prijavnina v znesku 10 €). Pozabil sem na zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco Coris, ki naju je stala 12 € in sva jo uredila zadnji delovni dan pred odhodom v lokalni turistični agenciji.
Alarm na mobilniku naju je zbudil v ponedeljek ob 04:00, saj naju je na letališču Jožeta Pučnika ob 06:05 čakal check-in, ob 08:05 pa polet proti Zakynthosu. Vzlet je bil točen, polet pa ob sončnem dnevu miren, uro in tri četrt dolg polet pa je zaradi odličnih razmer za poglede skozi okno minil hitro. Grčija je v poletnem času uro pred nami in tako sva bila ob 11:00 po lokalnem času že nastanjena v hotelu.
Sledil je lastnikov welcome drink po izbiri gosta. Pivo Mythos je steklo po grlu, za prvi dan pa sva se odločila za obisk Laganas Beach Baya. Omenjena plaža je od hotela oddaljena 200 m, v celotni dožćini pa se razteza na XX km dolgi peščeni obali. Laganas ima sloves žur placa na Zakynthosu in tako je tudi na plažah. Beach bar eden zraven drugega, vsak s svojim DJ-jem ter brezplačnimi ležalniki in senčniki za stranke, ki pri njih tudi kaj popijejo in pojejo. Najmanjši problem, siti nismo, žejni smo!
Velika večina gostov je Angležev (sledijo Italijani, Srbi, Slovenci in Madžari) in tako je besedi malo ter veliko pivo zamenjal half of pynth ter pynth, besedo pomfrit pa chips. Popoldan sva preživela ob poležavanju na ležalniku ter branju in namakanju v morju. Proti večeru sva se odpravila na informativni sestanek z vodičko. Mimogrede, ti sestanki so meni osebno čisto mimo ter popolna izguba časa. Podatki o rentanju vozil, lokalni hrani ter vsakodnevnih organiziranih izletih o katerih sva si nabrala info že pred odhodom. Ampak obisk sestanka je bil neizbežen, saj sva se odločila za organiziran celodnevni izlet z ladjo okoli otoka. Želja je bila tudi izlet na bližnji Željvji otok, ter ogled morskih želv Carretta Carretta. Tu je padla odločitev, da si ponudnika storitve izbereva v mestu, kar se je kasneje izkazalo za pametno in ugodnejšo potezo, saj se izleti ponujajo na vsakih sto metrov.
Noč sva zaključila z sprehodom po Laganas Main Road Streetu.
Tags: Grčija, potovanje, ZakynthosRelated posts
Posted in Foto & video, Potovanja, Zabavno | 2 Komentarjev »
08th Oct 2009
Zakynthos
Zakynthos je tretji največji grški otok v sklopu jonskih otokov s površino 410 kvadratnih kilometrov, njegova obala pa meri 123 km. Otok je dobil ime po Zakynthosu, sinu legendarnega Arcadian Dardanusa. V dolžino se razprostira z 40 kilometri, v širino pa meri 20 km.
Kultura otoka posega predvsem v glasbo. Vse se je začelo z opero, otok pa je sedaj, kar se kulturnega dela tiče, znan predvsem po jazzu, saj ima svoj jazz festival (Zante Jazz Festival). Kot zanimivost lahko omenim tudi nastop Music Band of Zakynthos na prvih modernih olimpijskih igrah v Atenah leta 1896.
Zakynthos ima milo mediteransko podnebje s povprečno poletno temperaturo nad 30 stopinj Celzija in brez deževnih dni. Ta nastopi v zimskih mesecih, ko obilnejši dež poskrbi za bujno vegetacijo. Glavno mesto otoka je Zakynthos, drugo ime mesta pa je Chora. Grki imajo namreč navado glavnemu mestu otoka, ki ima enako ime kot otok sam, dodeliti tudi drugo ime in ga tako narediti bolj prepoznavnega.
Letališče Dionysos Solomos Airport se nahaja na jugovzhodni obali, ime pa je dobilo po slavnemu pesniku Dionysosu Solomosu (1798 – 1857), ki je tudi avtor grške himne. Nedaleč stran od letališča je mesto Kalamaki, katerega obala je zaščitena, saj prav tu morske želve Carretta Carretta ležejo svoja jajca iz katerih se v mesecu avgustu izležejo želvice. Iz tega razloga je kopanje na tej obali prepovedano v obalnem pasu do pet metrov, ponoči velja popolna prepoved obiska obale, nočna prepoved pa velja tudi za letališče, saj se mora ves letalski promet odvijati čez dan.
Glavne interesentne točke otoka so Shipwreck Bay (Zaliv tihotapcev) z nasedlo ladjo, Blue Caves (Modre jame) in že zgoraj omenjene morske želve.
Leta 1953 je otok prizadel potres z stopnjo 7,3 po Richterjevi lestvici, ki je porušil vse zgradbe na otoku razen treh – Katedrale svetega Dionysiosa, stavbe naciolnalne banke in cerkve svetega Nicholasa. Med letoma 2000 in 2009 je bil otok deležen še nekaj potresov (od stopnje 4 do 6,4 po Richterjevi lestvici), ki pa niso naredili večje škode. Najbolj nemirno je bilo leto 2006, ko je v avgustu prihajalo do vsakodnevnih potresov z vrhuncema na 11. avgust (5,9) po Richterjevi lestvici) in 12. avgust (5,8 po Richterjevi lestvici). Istega leta je otok močno prizadel tudi večji gozdni požar.
Otok Zakynthos pa je bil tudi kraj najinega letošnjega poletnega oddiha.
Tags: Grčija, Zakynthos
Related posts
Zakynthos je tretji največji grški otok v sklopu jonskih otokov s površino 410 kvadratnih kilometrov, njegova obala pa meri 123 km. Otok je dobil ime po Zakynthosu, sinu legendarnega Arcadian Dardanusa. V dolžino se razprostira z 40 kilometri, v širino pa meri 20 km.
Kultura otoka posega predvsem v glasbo. Vse se je začelo z opero, otok pa je sedaj, kar se kulturnega dela tiče, znan predvsem po jazzu, saj ima svoj jazz festival (Zante Jazz Festival). Kot zanimivost lahko omenim tudi nastop Music Band of Zakynthos na prvih modernih olimpijskih igrah v Atenah leta 1896.
Zakynthos ima milo mediteransko podnebje s povprečno poletno temperaturo nad 30 stopinj Celzija in brez deževnih dni. Ta nastopi v zimskih mesecih, ko obilnejši dež poskrbi za bujno vegetacijo. Glavno mesto otoka je Zakynthos, drugo ime mesta pa je Chora. Grki imajo namreč navado glavnemu mestu otoka, ki ima enako ime kot otok sam, dodeliti tudi drugo ime in ga tako narediti bolj prepoznavnega.
Letališče Dionysos Solomos Airport se nahaja na jugovzhodni obali, ime pa je dobilo po slavnemu pesniku Dionysosu Solomosu (1798 – 1857), ki je tudi avtor grške himne. Nedaleč stran od letališča je mesto Kalamaki, katerega obala je zaščitena, saj prav tu morske želve Carretta Carretta ležejo svoja jajca iz katerih se v mesecu avgustu izležejo želvice. Iz tega razloga je kopanje na tej obali prepovedano v obalnem pasu do pet metrov, ponoči velja popolna prepoved obiska obale, nočna prepoved pa velja tudi za letališče, saj se mora ves letalski promet odvijati čez dan.
Glavne interesentne točke otoka so Shipwreck Bay (Zaliv tihotapcev) z nasedlo ladjo, Blue Caves (Modre jame) in že zgoraj omenjene morske želve.
Leta 1953 je otok prizadel potres z stopnjo 7,3 po Richterjevi lestvici, ki je porušil vse zgradbe na otoku razen treh – Katedrale svetega Dionysiosa, stavbe naciolnalne banke in cerkve svetega Nicholasa. Med letoma 2000 in 2009 je bil otok deležen še nekaj potresov (od stopnje 4 do 6,4 po Richterjevi lestvici), ki pa niso naredili večje škode. Najbolj nemirno je bilo leto 2006, ko je v avgustu prihajalo do vsakodnevnih potresov z vrhuncema na 11. avgust (5,9) po Richterjevi lestvici) in 12. avgust (5,8 po Richterjevi lestvici). Istega leta je otok močno prizadel tudi večji gozdni požar.
Otok Zakynthos pa je bil tudi kraj najinega letošnjega poletnega oddiha.
Tags: Grčija, ZakynthosRelated posts
Posted in Foto & video, Potovanja, Zabavno | Brez komentarjev »
30th Jul 2009
Novi virus gripe N1H1 in priporočila za potnike
Ljudi zaradi nove gripe grabi panika in množično se odpovedujejo potovanja in letovanja. Mnja, če fašeš, fašeš, baje ni tolk hudo, vsaj pri nas naj bi bili oboleli z blažjimi oblikami nove gripe. Pred okužbo pa se lahko tudi sami zaščitimo z nasveti Inštututa za varovanje zdravja
In v čem se nova gripa sploh razlikuje od nam prej poznane?
Pri influenci H1N1 gre za novo obliko virusa, na katero zaradi gensko spremenjenih lastnosti nismo odporni. Po zagotovilih dr. Marka Vudraga, v. d. strokovnega direktorja ZZV Nova Gorica, naj bi šlo za blago obliko virusa, ki se prenaša s človeka na človeka preko koriščenj istih predmetov, poljubljanja, skupnih ležišč, kapljičnega prenosa ipd. Prepoznavni znaki obolelosti so povišana temperatura, glavobol, suh kašelj. Inkubacijska doba traja sedem dni, v tem času pa je treba veliko piti, počivati in jemati zdravilo tamiflu. (Vir: Radio Ena)
Uporabne povezave:
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije – Priporočila za potnike
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije – Informacije o bolezni, ki jo povzroča novi virus gripe
Adria Airways: Obvestilo potnikom ob pojavu novega virusa gripe
Adria Airways: Nasvet potnikom, ki prihajajo z območij, na katerih se pojavlja nov virus gripe
Tags: N1H1, nova gripa
Related posts
Ljudi zaradi nove gripe grabi panika in množično se odpovedujejo potovanja in letovanja. Mnja, če fašeš, fašeš, baje ni tolk hudo, vsaj pri nas naj bi bili oboleli z blažjimi oblikami nove gripe. Pred okužbo pa se lahko tudi sami zaščitimo z nasveti Inštututa za varovanje zdravja
In v čem se nova gripa sploh razlikuje od nam prej poznane?
Pri influenci H1N1 gre za novo obliko virusa, na katero zaradi gensko spremenjenih lastnosti nismo odporni. Po zagotovilih dr. Marka Vudraga, v. d. strokovnega direktorja ZZV Nova Gorica, naj bi šlo za blago obliko virusa, ki se prenaša s človeka na človeka preko koriščenj istih predmetov, poljubljanja, skupnih ležišč, kapljičnega prenosa ipd. Prepoznavni znaki obolelosti so povišana temperatura, glavobol, suh kašelj. Inkubacijska doba traja sedem dni, v tem času pa je treba veliko piti, počivati in jemati zdravilo tamiflu. (Vir: Radio Ena)
Uporabne povezave:
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije – Priporočila za potnike
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije – Informacije o bolezni, ki jo povzroča novi virus gripe
Adria Airways: Obvestilo potnikom ob pojavu novega virusa gripe
Adria Airways: Nasvet potnikom, ki prihajajo z območij, na katerih se pojavlja nov virus gripe
Related posts
Posted in Potovanja, Resno | Brez komentarjev »
29th Dec 2008
Letalska nesreča – poročanje prek Twitterja
Letalska nesreča, ki se je zgodila v soboto zvečer na Denverskem letališču in potnikovo poročanje v živo preko Twitterja. Za vas sem izluščil dogajanje okoli zdrsa in dogajanja v zvezi z njim po dogodku.
Nedelja (21.12.2008)
- 02:25 – Holy fucking shit I wasbjust in a plane crash!
- 02:57 – Ugh … My glasses fell off in the mass exodus getting off the plane .. Can’t see very well
- 02:58 – This was crash #2 for me. Maybe I should start taking the bus.
- 03:35 – Can’t see much, but that’s the crash site. http://twitpic.com/ut2c
- 05:21 – Continental keeping us locked up at the presidents club until they can sort everything out. Won’t even serve us drinks.
- 05:22 – You have your wits scared out of you, drag your butt out of a flaming ball of wreckage and you can’t even get a vodka-tonic. Boo
- 08:22 – Thanks for all the well wishes everyone. Sorry for the radio silence, but my battery died in the middle of all this and I just made it home
- 08:27 – to all who’ve asked, it’s hard to know exactly what went wrong — we were in the middle of a normal takeoff when we suddely veered off
- 08:28 – a 1st class passenger I talked to indicated he saw the left engine come off at the time, but it’s unclear if this was a cause or an effect
- 08:29 – shortly after we veered off, the plane quite obviously left the runway at high speed (maybe 100 kts) and proceeded to go 4 wheel driving
- 08:30 – i think we might have gone into a ravine and dropped some distance as there was a sudden bottom-dropped-out feeling and then a jolt
- 08:31 – i believe it was after the jolt that the right engine, which was near my row, caught fire
- 08:31 – by the time the plane stopped we were burning pretty well and I think I could feel the heat even through the bulkhead and window
- 08:32 – whoever was on the left side exit row, god bless him, was johnny on the spot and instantly had the door open – people crowded out in a mass
- 08:34 – I made for the exit door as quickly as I could, fearing the right wing might explode from the fire. once out, i scrambled down the wing
- 08:35 – there was a fire station nearby and that’s where we all ended up right after the crash
- 08:36 – fortunately, there didn’t seem to be any life-threatening injuries
- 08:57 – I’m very grateful to still be here. Thanks again to all the well wishers. I’m amazed and humbled by it all.
- 08:57 – Pretty exhausted at this point, so I’m heading off to bed. Good night!
- 16:33 – Heading to the airport for another try at flying to Houston.
- 16:34 – I didn’t run into anyone from SA, but there certainly may have been
- 17:29 – Waiting in the continental club for the “replacement” flight. Noticing I’m a little sore.
- 18:19 – Media circus ensues. Sitting on the plane waiting to take off
- 18:25 – I’m sitting as close to the exit as possible this time http://twitpic.com/uyqb
- 18:26 – Crash #1 was a “water landing” in a small plane.
- 18:27 – The real reason
http://twitpic.com/uyrn
- 18:29 – those who would/could fly again and were still wanting to get to Houston. I wonder how many took the bus instead?
- 18:31 – no-won’t get our luggage for a while I think and sounded like my mac is likely melted to the floor
- 20:57 – Touchdown! The crowd goes wild!
- 21:55 – Wife just picked me up from the airport. Relieved.
- 21:56 – Found out chairman of Continental was on our flight. That’s putting your money where your mouth is.
Ponedeljek (22.12.2008)
- 01:17 – Just left a family Christmas party.
- 04:25 – Just got done with an interview on Fox News. All so surreal.
- 06:23 – Going to bed. Today was exhausting. More interviews tomorrow.
- 14:21 – On my way in for another interview on Fox News.
- 14:33 – I think this will be it. I wouldn’t want to be a celebrity, but it’s been an interesting experience doing a couple interviews
- 15:20 – To those who’ve asked, no I didn’t get paid for any interviews
- 15:21 – Interview done. Really threw me to hear my own voice echoed back on the earpiece on two second delay.
- 17:07 – Just did an interview for NBC Nightly News – guessing that will be it — this has been the experience of a lifetime in more ways than one
- 22:52 – Just to clarify, I was NOT tweeting from inside a burning plane. My first tweet wasn’t sent until I was safely away from the plane.
Sreda (24.12.2008)
- 16:15 – Going to get new glasses. Been wearing one contact lens for the last few days and it’s getting annoying
- 16:17 – we were burning pretty well and had dropped into a ravine by the time we slid to a stop. Everyone jumped up and made for the door.
- 20:26 – At Lenscrafters picking up my glasses. – http://bkite.com/03cs7
2drinksbehind spoznan via opica jaz pa še vedno tu.
Tags: letalska nesreča, Twitter
Related posts
Letalska nesreča, ki se je zgodila v soboto zvečer na Denverskem letališču in potnikovo poročanje v živo preko Twitterja. Za vas sem izluščil dogajanje okoli zdrsa in dogajanja v zvezi z njim po dogodku.
Nedelja (21.12.2008)
- 02:25 – Holy fucking shit I wasbjust in a plane crash!
- 02:57 – Ugh … My glasses fell off in the mass exodus getting off the plane .. Can’t see very well
- 02:58 – This was crash #2 for me. Maybe I should start taking the bus.
- 03:35 – Can’t see much, but that’s the crash site. http://twitpic.com/ut2c
- 05:21 – Continental keeping us locked up at the presidents club until they can sort everything out. Won’t even serve us drinks.
- 05:22 – You have your wits scared out of you, drag your butt out of a flaming ball of wreckage and you can’t even get a vodka-tonic. Boo
- 08:22 – Thanks for all the well wishes everyone. Sorry for the radio silence, but my battery died in the middle of all this and I just made it home
- 08:27 – to all who’ve asked, it’s hard to know exactly what went wrong — we were in the middle of a normal takeoff when we suddely veered off
- 08:28 – a 1st class passenger I talked to indicated he saw the left engine come off at the time, but it’s unclear if this was a cause or an effect
- 08:29 – shortly after we veered off, the plane quite obviously left the runway at high speed (maybe 100 kts) and proceeded to go 4 wheel driving
- 08:30 – i think we might have gone into a ravine and dropped some distance as there was a sudden bottom-dropped-out feeling and then a jolt
- 08:31 – i believe it was after the jolt that the right engine, which was near my row, caught fire
- 08:31 – by the time the plane stopped we were burning pretty well and I think I could feel the heat even through the bulkhead and window
- 08:32 – whoever was on the left side exit row, god bless him, was johnny on the spot and instantly had the door open – people crowded out in a mass
- 08:34 – I made for the exit door as quickly as I could, fearing the right wing might explode from the fire. once out, i scrambled down the wing
- 08:35 – there was a fire station nearby and that’s where we all ended up right after the crash
- 08:36 – fortunately, there didn’t seem to be any life-threatening injuries
- 08:57 – I’m very grateful to still be here. Thanks again to all the well wishers. I’m amazed and humbled by it all.
- 08:57 – Pretty exhausted at this point, so I’m heading off to bed. Good night!
- 16:33 – Heading to the airport for another try at flying to Houston.
- 16:34 – I didn’t run into anyone from SA, but there certainly may have been
- 17:29 – Waiting in the continental club for the “replacement” flight. Noticing I’m a little sore.
- 18:19 – Media circus ensues. Sitting on the plane waiting to take off
- 18:25 – I’m sitting as close to the exit as possible this time http://twitpic.com/uyqb
- 18:26 – Crash #1 was a “water landing” in a small plane.
- 18:27 – The real reason http://twitpic.com/uyrn
- 18:29 – those who would/could fly again and were still wanting to get to Houston. I wonder how many took the bus instead?
- 18:31 – no-won’t get our luggage for a while I think and sounded like my mac is likely melted to the floor
- 20:57 – Touchdown! The crowd goes wild!
- 21:55 – Wife just picked me up from the airport. Relieved.
- 21:56 – Found out chairman of Continental was on our flight. That’s putting your money where your mouth is.
Ponedeljek (22.12.2008)
- 01:17 – Just left a family Christmas party.
- 04:25 – Just got done with an interview on Fox News. All so surreal.
- 06:23 – Going to bed. Today was exhausting. More interviews tomorrow.
- 14:21 – On my way in for another interview on Fox News.
- 14:33 – I think this will be it. I wouldn’t want to be a celebrity, but it’s been an interesting experience doing a couple interviews
- 15:20 – To those who’ve asked, no I didn’t get paid for any interviews
- 15:21 – Interview done. Really threw me to hear my own voice echoed back on the earpiece on two second delay.
- 17:07 – Just did an interview for NBC Nightly News – guessing that will be it — this has been the experience of a lifetime in more ways than one
- 22:52 – Just to clarify, I was NOT tweeting from inside a burning plane. My first tweet wasn’t sent until I was safely away from the plane.
Sreda (24.12.2008)
- 16:15 – Going to get new glasses. Been wearing one contact lens for the last few days and it’s getting annoying
- 16:17 – we were burning pretty well and had dropped into a ravine by the time we slid to a stop. Everyone jumped up and made for the door.
- 20:26 – At Lenscrafters picking up my glasses. – http://bkite.com/03cs7
2drinksbehind spoznan via opica jaz pa še vedno tu.
Tags: letalska nesreča, TwitterRelated posts
Posted in Linkano, Potovanja, Resno | Brez komentarjev »
06th Nov 2008
Otok Kos peti dan – Hot Springs
(25. avgust 2008) Ker sva si željene destinacije že ogledala, sva si tokrat privoščila celodnevno lenarjenje na že opisani destinaciji Hot Springs, zvečer pa sva se odpravila v mesto po nakupih in ogledih. Za spremembo sva tokrat preizkusila grški fast food restavracije Goodies!, katerega priprava je bila zelo dolga in tako so bila pričakovanja velika. Sanje so se hitro razblinile in v double bacon with cheese burgerju sem občutil samo kečap.
Tags: Grčija, Kos, otok, potovanje, počitnice
Related posts
(25. avgust 2008) Ker sva si željene destinacije že ogledala, sva si tokrat privoščila celodnevno lenarjenje na že opisani destinaciji Hot Springs, zvečer pa sva se odpravila v mesto po nakupih in ogledih. Za spremembo sva tokrat preizkusila grški fast food restavracije Goodies!, katerega priprava je bila zelo dolga in tako so bila pričakovanja velika. Sanje so se hitro razblinile in v double bacon with cheese burgerju sem občutil samo kečap.
Related posts
Posted in Foto & video, Potovanja, Zabavno | Brez komentarjev »
03rd Nov 2008
Narodni park Serengeti
Prejšnje oglašanje Sabine iz poročnega potovanja se je zdelo zanimivo branje številnim bralcem bloga in tako zdaj objavljam njen drugi del, obisk narodnega parka Serengeti.
copy/paste:
Halo moji frendi ali naj recem Jumbo Mambo (kar brez heca pomeni Zdravo, kako si?)
najprej naj se vam malo pohvalim, da vam ze pisem iz novega racunalnika Mac Book Pro, cesar nisem tako zelo vesela, kot se to morda slisi, ker sem se ravno navadila na starega in evo, gremo spet jovo na novo…
Zdaj pa k zgodbi. Ce po pravici povem sem ze malo pozabila, kaj vse se je dogajalo, ampak definitivno ne smem pozabiti opisati glavnega dogodka.Torej iz Kilimanjara sva se z raznimi prevoznimi sredstvi odpravila v nacionalni park Serengeti. Glavno od njih so bila mala letala, ki jih enostavno moras bukirat, ce se noces dneve in dneve cijaziti po afriskih cestah, temu tam recejo african massage, jp, mojo lepo ta zadno je kar dobro pregnetlo. Tko da sem bila ful vesela raznoraznih letalc. Letalisce pa sploh ni letalisce, ampak je le kos travnika, na katerem takoj ob izstopu opazis razlicne vrste iztrebkov, kar ti ze da malo misliti. Ko letalo odleti, pa ti postane popolnoma jasno, da si “in the middle of nowhere” in se seveda instinktivno zacnes ozirati cez ramo.
Pricakali so naju zelo ljubeznivi rangerji (kar malo prevec ljubeznivi, ker nama niso tudi toliko miru dali za en honeymoon sex) in naju odpeljali z roverjem v prvi kamp. Zenska seveda ne bi bila zenska, ce jo ne bi pritisnilo lulat. Tam pa je to malo bolj kompliciran proces, ker najprej mora eden od rangerjev preveriti naokoli, da v blizini ni levov. Ko so naju seznanili s pravili kampa (torej ponoci ne smes iz sotora brez spremstva, poleg tega ti dajo zraven postelje piscalko za vsak primer, ce te kaka zival napade v sotoru), so nama pokazali sotor. S petrom nisva mogla verjet, da je v sotoru pravo in resnicno stranisce (ker je to dobesedno sredi savane), poleg tega pa se tus, ki ga oni napolnejo s toplo vodo, kadar se zelis stusirat. Poleg tega so nama ponudili tudi, da nama operejo in zlikajo!!! oblacila, kar sva parkrat res prosila, ker sva imela po nekaj nesrecah s prtljago vsak le dve srajci za cel teden (imela sva pretezko prtljago za ta mala letala in sva jo morala pustiti na ta velikem letaliscu).
Vglavnem safari zgleda tako, da imas en totalno odprt avto (ce bi lev hotel komot skoci noter, ceprav baje vidijo avto kot celoto in torej ne vedo (kao), da lahko skocijo), ponavadi toyota land criuser, imas lastnega voznika in pa cloveka, ki sedi na havbi avtomobila v za to posebej pritrjenem stolu (ker se tam bolje vidi) in z daljnogledom isce zivali. Ko zagleda kaksno se je treba z avto cimbolj priblizat, potem pa avto ustavijo za toliko casa, kolikor si zelis ogledovati zival. Ze prvo uro safarija smo naleteli na leve. Priblizali smo se na 10 metrov. Bil je lev in dve levinji in so mirno spali pod drevesom, ker cez dan ne lovijo zaradi vrocine. Mene je kar zvijalo od strahu in sem samo molila, da so ze imeli obilno vecerjo prejsnji dan. Levi se za nas sploh niso zmenili. Drugih zivali je pa itak kot dreka, ker je bila ravno t.i. velika migracija, torej vidis vse od zeber do gnujev, cele crede buffalov, zirafe, leve, imeli smo sreco in smo celo videli cite, enkrat mamico z mladickom,drugic pa tri brate cite. Videli smo tudi opice, divje prasice, raznorazne barvne ptice, vglavnem ni de ni.
Ze isti dan proti veceru smo sli na vecerni safari, kar pomeni, da se okoli vozis po temi, eden od rangerjev pa sedi na havbi in z veliko svetilko isce zivali. Vmes, ko se je mracilo, smo se ustavili za prigrizek. Rangerja sta iz avta privlekla mizo, jo postavila na travo poleg avta, jo celo pogrnila in gor postavila raznorazne prigrizke in pijaco. Ravno dobro smo se zaklepetali, zmracilo se je ze popolnoma, kar sem opazila, da se ene oci svetijo kake 20 m od nas. Seveda sva takoj spizdila v avto, ker se je izkazalo, da je hijena zavohala nas prigrizek in se je priblizala bolj kot se navadno. Hijene so zelo agresivne zivali, ki jedo vglavnem mrhovino in imajo mocnejse celjusti od leva, tko da se nisem pocutila prevec varno. Isti vecer smo videli tudi ulov, ko so levinje ulovile in raztrgale gnuja. Sicer smo sam kill zamudili za kake 10 minut, ampak ko smo prispeli na kraj nesrecnega trupla, je levinja vmes, ko je trgala drobovje, se tezko dihala od napora od lova. Bili sm najvec 6 metrov stran, tako da sem celo vohala meso in drobovje (bleeeeek) in opazovala hranjenje. Ranger nam je povedal, da se najprej lotijo mehkih delov, tudi crevesja, zato je tako smrdelo. Za naslednji dan, smo sklenili, da si bomo prisli zjutraj ogledat, kaj bo ostalo od tega ubogega gnuja. Malo naprej smo videli se eno drugo trojico levov, ki so se parili, kar je menda tudi precej redko za videt.
V kamp smo se vrnili okoli 9h zvecer, kjer naju je cakala zal evropska vecerja okoli ognja in pa dva osebna masaija za spremstvo med sotori. Masai so ljudstvo, ki zivi na ozemlju Afrike v majhnih vasicah in se stalno nekaj selijo s svojo credo. Govorijo ne svahili kot drugi Tanzanijci, ampak nek svoj jezik. So tudi edino ljudstvo od tam, ki lahko potuje sem in tja preko mej brez pasosev,kakor jim pac velevajo razmere za paso svoje zivine. Je ful zanimivo, kako se porocajo. Zenin ima lahko vec zena, pod pogojem, da si jih lahko privosci. Za vsako zensko mora namrec odsteti kar 100 krav. Moj osebni masai, ki je imel evropsko ime za turiste, Peter ( pravega imena si nisem zapomnila) je imel v svoji vasi celo dve zeni in so ga torej smatrali za bogatega. Masai so tudi edino ljudstvo, ki ne ogroza vseh teh divjih zivali med katerimi zivijo, ker jedo le kravje meso svojih cred, pijejo kravjo kri in mleko in nic drugega. Obleceni so pa v zanje znacilno rdece karirasto ogrinjalo, v roki pa imajo sulico, s katero naj bi torej branili tudi naju s petrom, ce bi naju na poti do sotora kaj napadlo.
No prvo noc sem bila tako zelo izcrpana, da sem spala kot dojencek. Naslednje jutro sva se zmenila, da bomo sli na safar okoli 9h, torej po zajtrku, prisli na pocitek ob1h-4h in potem spet na nocni safari od 4h-9h. Tako sva se lahko s Petrom zmisljevala, kdaj bova sla le zato, ker sva bila na sreco v tem casu edina turista v tem kampu, drugace se moras prilagajati drugim in je lahko v avtu tudi po 8 ljudi, kar seveda ni tolk fajn, ker potem npr. oni hocejo videti kaj drugega kot ti. Vglavnem tisto jutro je bilo 100m pod kampom creda 11ih ziraf in sem si jih lahko od blizu ogledala. Ogledali smo si tudi tisto truplo ubogega gnuja, ki je bilo ze povsem pozrto. Jastrebi in ptice mrhovinarke so kljuvale in se borile se za zadnje ostanke. Ranger je pregledal celotno podrocje s pogledom in takoj ugotovil, koliko ubojev je bilo to noc v dolini, tam kjer so krozile ptice namrec, kar se vidi ze od dalec.
No tisti vecer sva se po vecerji nic hudega slutec spravila spat. Spala sva precej mirno vse do 4h zjutraj,ko me je prebudil nenavaden zvok pred sotorom. Slisala sem sopenje in pa dirjanje cred sem in tja, ter nekaksno hrustljanje. V sotoru je bila popolna tema in skoraj sem ze nazaj zaspala, ko je naenkrat zadrga zarozljala, in sicer tako, kot da bi jo kdo odpiral. Najprej sem le lezala in poslusala, potem pa sem zaslisala plahutanje kril in oglasanje gnujev. Gnuj ima precej razpoznavno oglasanje, ki se slisi kot LETS GO-NO, LETS GO-NO, kakor smo se salili prejsnji vecer v avtu. No do tega trenutka, si lahko mislite, sem bila ze povsem poscana od strahu. Zbudila sem Petra in ga uspela totalno preplasiti. Krila so se kar plahutala in Peter je prijavil, da so to zirafina usesa. Takrat mi je postalo jasno, da tip nima pojma kaj govori in da se lahko zanesem le nase v tem primeru. Zadrga je se enkrat zarozljala, jaz pa sem prisilila Petra, da je prizgal luc v sotoru. Sedela sva v postelji, se tresla od strahu in strmela v zadrgo. Zunaj je se kar nekaj soplo. Jaz sem mislila, da me bo kar pobralo in sem ze zacela moliti, kar sem se spomnila piscalke. Peter mi je najprej ni hotel dati, dokler nisem rekla :Give me the goddamn whistle, there is a lion outside!!! To piscalko so nama dali za vsak primer. Takoj, ko sva prizgala luc, je zardga nehala ropotati, ko sva jo pa ugasnila,je pa takoj spet zacela. Jaz sem imela vsega dost in sem zacela piskat na pomoc, kar so mi dala pljuca. Prve pet minut sem piskala kot nora in zacela jokat, ker ni bilo nikogar na pomoc, piskala sem se dobre 10 minut preden sva ze popolnoma posrana zaslisala cloveske glasove zunaj sotora. Odprli so zadrgo (zunaj je bil cel kamp mimogrede) in znotraj zagledali mene, popolnoma objokano s piscalko v ustih in z ocali, ceprav je bila popolna tema. Potem so razpostavili strazo do jutra. Zjutraj me je bilo seveda blazno sram, se posebej, ko sem ugotovila, da je bilo plahutanje kril le plahutanje dela sotora, zadrga je rozljala zaradi vetra, sopenje sem si le predstavljala, crede so se pa res podile zunaj. Pri zajtrku me je bilo seveda ful nerodno zaradi lastne splasenosti in dejstva, da sem zbudila cel kamp ob 4h zjutraj!!! Zdaj pa, ko razmisljam o tem, mi je cedalje bolj jasno, da ce bi bilo kaj resnega, bi glede na njihov pocasen odziv bila ze na pol pojedena, preden so se prikazali,madonca . Hvala bogu sva se tisti dan preselila v nov kamp 
!!!
Tags: Afrika, potovanje, Serengeti
Related posts
Prejšnje oglašanje Sabine iz poročnega potovanja se je zdelo zanimivo branje številnim bralcem bloga in tako zdaj objavljam njen drugi del, obisk narodnega parka Serengeti.
copy/paste:
Halo moji frendi ali naj recem Jumbo Mambo (kar brez heca pomeni Zdravo, kako si?)
najprej naj se vam malo pohvalim, da vam ze pisem iz novega racunalnika Mac Book Pro, cesar nisem tako zelo vesela, kot se to morda slisi, ker sem se ravno navadila na starega in evo, gremo spet jovo na novo…
Zdaj pa k zgodbi. Ce po pravici povem sem ze malo pozabila, kaj vse se je dogajalo, ampak definitivno ne smem pozabiti opisati glavnega dogodka.Torej iz Kilimanjara sva se z raznimi prevoznimi sredstvi odpravila v nacionalni park Serengeti. Glavno od njih so bila mala letala, ki jih enostavno moras bukirat, ce se noces dneve in dneve cijaziti po afriskih cestah, temu tam recejo african massage, jp, mojo lepo ta zadno je kar dobro pregnetlo. Tko da sem bila ful vesela raznoraznih letalc. Letalisce pa sploh ni letalisce, ampak je le kos travnika, na katerem takoj ob izstopu opazis razlicne vrste iztrebkov, kar ti ze da malo misliti. Ko letalo odleti, pa ti postane popolnoma jasno, da si “in the middle of nowhere” in se seveda instinktivno zacnes ozirati cez ramo.
Pricakali so naju zelo ljubeznivi rangerji (kar malo prevec ljubeznivi, ker nama niso tudi toliko miru dali za en honeymoon sex) in naju odpeljali z roverjem v prvi kamp. Zenska seveda ne bi bila zenska, ce jo ne bi pritisnilo lulat. Tam pa je to malo bolj kompliciran proces, ker najprej mora eden od rangerjev preveriti naokoli, da v blizini ni levov. Ko so naju seznanili s pravili kampa (torej ponoci ne smes iz sotora brez spremstva, poleg tega ti dajo zraven postelje piscalko za vsak primer, ce te kaka zival napade v sotoru), so nama pokazali sotor. S petrom nisva mogla verjet, da je v sotoru pravo in resnicno stranisce (ker je to dobesedno sredi savane), poleg tega pa se tus, ki ga oni napolnejo s toplo vodo, kadar se zelis stusirat. Poleg tega so nama ponudili tudi, da nama operejo in zlikajo!!! oblacila, kar sva parkrat res prosila, ker sva imela po nekaj nesrecah s prtljago vsak le dve srajci za cel teden (imela sva pretezko prtljago za ta mala letala in sva jo morala pustiti na ta velikem letaliscu).
Vglavnem safari zgleda tako, da imas en totalno odprt avto (ce bi lev hotel komot skoci noter, ceprav baje vidijo avto kot celoto in torej ne vedo (kao), da lahko skocijo), ponavadi toyota land criuser, imas lastnega voznika in pa cloveka, ki sedi na havbi avtomobila v za to posebej pritrjenem stolu (ker se tam bolje vidi) in z daljnogledom isce zivali. Ko zagleda kaksno se je treba z avto cimbolj priblizat, potem pa avto ustavijo za toliko casa, kolikor si zelis ogledovati zival. Ze prvo uro safarija smo naleteli na leve. Priblizali smo se na 10 metrov. Bil je lev in dve levinji in so mirno spali pod drevesom, ker cez dan ne lovijo zaradi vrocine. Mene je kar zvijalo od strahu in sem samo molila, da so ze imeli obilno vecerjo prejsnji dan. Levi se za nas sploh niso zmenili. Drugih zivali je pa itak kot dreka, ker je bila ravno t.i. velika migracija, torej vidis vse od zeber do gnujev, cele crede buffalov, zirafe, leve, imeli smo sreco in smo celo videli cite, enkrat mamico z mladickom,drugic pa tri brate cite. Videli smo tudi opice, divje prasice, raznorazne barvne ptice, vglavnem ni de ni.
Ze isti dan proti veceru smo sli na vecerni safari, kar pomeni, da se okoli vozis po temi, eden od rangerjev pa sedi na havbi in z veliko svetilko isce zivali. Vmes, ko se je mracilo, smo se ustavili za prigrizek. Rangerja sta iz avta privlekla mizo, jo postavila na travo poleg avta, jo celo pogrnila in gor postavila raznorazne prigrizke in pijaco. Ravno dobro smo se zaklepetali, zmracilo se je ze popolnoma, kar sem opazila, da se ene oci svetijo kake 20 m od nas. Seveda sva takoj spizdila v avto, ker se je izkazalo, da je hijena zavohala nas prigrizek in se je priblizala bolj kot se navadno. Hijene so zelo agresivne zivali, ki jedo vglavnem mrhovino in imajo mocnejse celjusti od leva, tko da se nisem pocutila prevec varno. Isti vecer smo videli tudi ulov, ko so levinje ulovile in raztrgale gnuja. Sicer smo sam kill zamudili za kake 10 minut, ampak ko smo prispeli na kraj nesrecnega trupla, je levinja vmes, ko je trgala drobovje, se tezko dihala od napora od lova. Bili sm najvec 6 metrov stran, tako da sem celo vohala meso in drobovje (bleeeeek) in opazovala hranjenje. Ranger nam je povedal, da se najprej lotijo mehkih delov, tudi crevesja, zato je tako smrdelo. Za naslednji dan, smo sklenili, da si bomo prisli zjutraj ogledat, kaj bo ostalo od tega ubogega gnuja. Malo naprej smo videli se eno drugo trojico levov, ki so se parili, kar je menda tudi precej redko za videt.
V kamp smo se vrnili okoli 9h zvecer, kjer naju je cakala zal evropska vecerja okoli ognja in pa dva osebna masaija za spremstvo med sotori. Masai so ljudstvo, ki zivi na ozemlju Afrike v majhnih vasicah in se stalno nekaj selijo s svojo credo. Govorijo ne svahili kot drugi Tanzanijci, ampak nek svoj jezik. So tudi edino ljudstvo od tam, ki lahko potuje sem in tja preko mej brez pasosev,kakor jim pac velevajo razmere za paso svoje zivine. Je ful zanimivo, kako se porocajo. Zenin ima lahko vec zena, pod pogojem, da si jih lahko privosci. Za vsako zensko mora namrec odsteti kar 100 krav. Moj osebni masai, ki je imel evropsko ime za turiste, Peter ( pravega imena si nisem zapomnila) je imel v svoji vasi celo dve zeni in so ga torej smatrali za bogatega. Masai so tudi edino ljudstvo, ki ne ogroza vseh teh divjih zivali med katerimi zivijo, ker jedo le kravje meso svojih cred, pijejo kravjo kri in mleko in nic drugega. Obleceni so pa v zanje znacilno rdece karirasto ogrinjalo, v roki pa imajo sulico, s katero naj bi torej branili tudi naju s petrom, ce bi naju na poti do sotora kaj napadlo.
No prvo noc sem bila tako zelo izcrpana, da sem spala kot dojencek. Naslednje jutro sva se zmenila, da bomo sli na safar okoli 9h, torej po zajtrku, prisli na pocitek ob1h-4h in potem spet na nocni safari od 4h-9h. Tako sva se lahko s Petrom zmisljevala, kdaj bova sla le zato, ker sva bila na sreco v tem casu edina turista v tem kampu, drugace se moras prilagajati drugim in je lahko v avtu tudi po 8 ljudi, kar seveda ni tolk fajn, ker potem npr. oni hocejo videti kaj drugega kot ti. Vglavnem tisto jutro je bilo 100m pod kampom creda 11ih ziraf in sem si jih lahko od blizu ogledala. Ogledali smo si tudi tisto truplo ubogega gnuja, ki je bilo ze povsem pozrto. Jastrebi in ptice mrhovinarke so kljuvale in se borile se za zadnje ostanke. Ranger je pregledal celotno podrocje s pogledom in takoj ugotovil, koliko ubojev je bilo to noc v dolini, tam kjer so krozile ptice namrec, kar se vidi ze od dalec.
No tisti vecer sva se po vecerji nic hudega slutec spravila spat. Spala sva precej mirno vse do 4h zjutraj,ko me je prebudil nenavaden zvok pred sotorom. Slisala sem sopenje in pa dirjanje cred sem in tja, ter nekaksno hrustljanje. V sotoru je bila popolna tema in skoraj sem ze nazaj zaspala, ko je naenkrat zadrga zarozljala, in sicer tako, kot da bi jo kdo odpiral. Najprej sem le lezala in poslusala, potem pa sem zaslisala plahutanje kril in oglasanje gnujev. Gnuj ima precej razpoznavno oglasanje, ki se slisi kot LETS GO-NO, LETS GO-NO, kakor smo se salili prejsnji vecer v avtu. No do tega trenutka, si lahko mislite, sem bila ze povsem poscana od strahu. Zbudila sem Petra in ga uspela totalno preplasiti. Krila so se kar plahutala in Peter je prijavil, da so to zirafina usesa. Takrat mi je postalo jasno, da tip nima pojma kaj govori in da se lahko zanesem le nase v tem primeru. Zadrga je se enkrat zarozljala, jaz pa sem prisilila Petra, da je prizgal luc v sotoru. Sedela sva v postelji, se tresla od strahu in strmela v zadrgo. Zunaj je se kar nekaj soplo. Jaz sem mislila, da me bo kar pobralo in sem ze zacela moliti, kar sem se spomnila piscalke. Peter mi je najprej ni hotel dati, dokler nisem rekla :Give me the goddamn whistle, there is a lion outside!!! To piscalko so nama dali za vsak primer. Takoj, ko sva prizgala luc, je zardga nehala ropotati, ko sva jo pa ugasnila,je pa takoj spet zacela. Jaz sem imela vsega dost in sem zacela piskat na pomoc, kar so mi dala pljuca. Prve pet minut sem piskala kot nora in zacela jokat, ker ni bilo nikogar na pomoc, piskala sem se dobre 10 minut preden sva ze popolnoma posrana zaslisala cloveske glasove zunaj sotora. Odprli so zadrgo (zunaj je bil cel kamp mimogrede) in znotraj zagledali mene, popolnoma objokano s piscalko v ustih in z ocali, ceprav je bila popolna tema. Potem so razpostavili strazo do jutra. Zjutraj me je bilo seveda blazno sram, se posebej, ko sem ugotovila, da je bilo plahutanje kril le plahutanje dela sotora, zadrga je rozljala zaradi vetra, sopenje sem si le predstavljala, crede so se pa res podile zunaj. Pri zajtrku me je bilo seveda ful nerodno zaradi lastne splasenosti in dejstva, da sem zbudila cel kamp ob 4h zjutraj!!! Zdaj pa, ko razmisljam o tem, mi je cedalje bolj jasno, da ce bi bilo kaj resnega, bi glede na njihov pocasen odziv bila ze na pol pojedena, preden so se prikazali,madonca . Hvala bogu sva se tisti dan preselila v nov kamp !!!
Related posts
Posted in Potovanja | Brez komentarjev »
29th Oct 2008
Otok Kos četrti dan – Tigaki & Mastichari
(24. avgust 2008) V poznem nedeljskem dopoldanu sva se s Kanarčkom zapeljala v Tigaki, ki je večinoma precej vetroven in zaradi tega znan kot otoški raj za surferje, s tem pa ne ravno primeren za kopalce. Kljub temu sva se odločila za obisk tega mesta, če ne drugega za ogled surferjev v akciji.
Imela sva srečo in veter je bil na presenečenje močnejša sapica, kot so jo vajeni po celotnem otoku. Ravno toliko, da ti ni vroče. Plažo bi na dosedaj videno na Kosu uvrstila na zadnje mesto, edini plus so udobni ležalniki z senčnikom in priročno mizico za odlaganje (7 €) ter bogata kulinarična ponudba. Restavracij in marketov kar ne zmanjka.
Pozno popoldan sva poiskala še vodni park Lido, ki je v bližini mesta Alyies, ta pa leži med mestoma Tigaki in Marmari. Tipala sva teren za ponedeljek, ampak vodni park se nama ni zdel nič posebnega. Konec koncev bova takšne zadeve obiskovala v Sloveniji.
Pot sva nadaljevala proti Marmariju, kjer sva že prejšnji dan opazila obcestno tablo, ki reklamira terensko jahanje konj po plaži od Tigakija do Marmarija. Konji so Anjin glavni hobi in velika ljubezen, torej bi bilo to ravno zanjo. Takoj za tablo sva iz regionalne ceste zavila desno na kolovoz, pred nama pa so se pojavili trije ogromni biki, ki so bili sicer privezani (če bi temu lahko tako rekli…), ampak vsaj enemu je bil dostop mogoč tudi na kolovoz. Gas! Hja, pri skuterju je gas večino vožnje stisnjen do skrajne mere. Razrita pot se je nadaljevala in po kratkem skuter off roadu sva se odločila, da se vrneva na regionalko in pobližje ogledava informativno tablo. Pot nazaj naju je zopet vodila mimo bikov, ki vsaj meni tokrat vzbudili več strahu. Iz varnostnih razlogov je Anja pot obhodila, jaz pa sem se iz nizkega starta s Kanarčkom pognal mimo njih. Pot mimo bi hitreje preletel, kajti preden je moped razvil hitrost, sem bil že pred regionalko. Z ogledom table sva bila informirana, da horse ridding možen samo s predčasnim telefonskim dogovorom.
Do sončnega zahoda je bilo še par uric in odločila sva se še za hiter ogled mesta Mastichari. Majhno in mirno mestece brez vrveža primerno za pravi oddih. Anja je na hitro pofotkala okolico, v Mastichari Bay Hotelu sva se odžejala in se napotila v Kos na večerjo, v zdaj že standardni Papa’s Beach Club za “najino” mizo številka pet.
Tags: Grčija, Kos, otok, potovanje, počitnice
Related posts
(24. avgust 2008) V poznem nedeljskem dopoldanu sva se s Kanarčkom zapeljala v Tigaki, ki je večinoma precej vetroven in zaradi tega znan kot otoški raj za surferje, s tem pa ne ravno primeren za kopalce. Kljub temu sva se odločila za obisk tega mesta, če ne drugega za ogled surferjev v akciji.
Imela sva srečo in veter je bil na presenečenje močnejša sapica, kot so jo vajeni po celotnem otoku. Ravno toliko, da ti ni vroče. Plažo bi na dosedaj videno na Kosu uvrstila na zadnje mesto, edini plus so udobni ležalniki z senčnikom in priročno mizico za odlaganje (7 €) ter bogata kulinarična ponudba. Restavracij in marketov kar ne zmanjka.
Pozno popoldan sva poiskala še vodni park Lido, ki je v bližini mesta Alyies, ta pa leži med mestoma Tigaki in Marmari. Tipala sva teren za ponedeljek, ampak vodni park se nama ni zdel nič posebnega. Konec koncev bova takšne zadeve obiskovala v Sloveniji.
Pot sva nadaljevala proti Marmariju, kjer sva že prejšnji dan opazila obcestno tablo, ki reklamira terensko jahanje konj po plaži od Tigakija do Marmarija. Konji so Anjin glavni hobi in velika ljubezen, torej bi bilo to ravno zanjo. Takoj za tablo sva iz regionalne ceste zavila desno na kolovoz, pred nama pa so se pojavili trije ogromni biki, ki so bili sicer privezani (če bi temu lahko tako rekli…), ampak vsaj enemu je bil dostop mogoč tudi na kolovoz. Gas! Hja, pri skuterju je gas večino vožnje stisnjen do skrajne mere. Razrita pot se je nadaljevala in po kratkem skuter off roadu sva se odločila, da se vrneva na regionalko in pobližje ogledava informativno tablo. Pot nazaj naju je zopet vodila mimo bikov, ki vsaj meni tokrat vzbudili več strahu. Iz varnostnih razlogov je Anja pot obhodila, jaz pa sem se iz nizkega starta s Kanarčkom pognal mimo njih. Pot mimo bi hitreje preletel, kajti preden je moped razvil hitrost, sem bil že pred regionalko. Z ogledom table sva bila informirana, da horse ridding možen samo s predčasnim telefonskim dogovorom.
Do sončnega zahoda je bilo še par uric in odločila sva se še za hiter ogled mesta Mastichari. Majhno in mirno mestece brez vrveža primerno za pravi oddih. Anja je na hitro pofotkala okolico, v Mastichari Bay Hotelu sva se odžejala in se napotila v Kos na večerjo, v zdaj že standardni Papa’s Beach Club za “najino” mizo številka pet.
Related posts
Posted in Foto & video, Potovanja, Zabavno | Brez komentarjev »
17th Oct 2008
Vzpon na Kilimandžaro
Anjina najboljša prijateljica Sabina (tista, pri kateri sva bila v Londonu) nam je oni dan razposlala mejl o katerem opisuje prvi del njenega poročnega potovanja. V spodnjem tekstu opisuje muke in veselje ob vzponu in sestopu z Kilimandžara. Meni se je zdelo zanimivo branje, morda se bo še komu, če ne drugega, bo kakšna informacija prav prišla bodočemu ekstremistu, ki ima podobno pot še v planu.
copy/paste:
Hello dragi frendi,
evo takole je – ker me se kar nekaj casa ne bo v slo (to je vsaj dokler ne dajo razpise za izpite, da vidim kdaj bojo), vam posiljam en up-date po emailu, da mal vidite, kako sem prezivela zadnje tri tedne. Preden se lotim tega, naj vam sporocim se eno ful dobro novico (ne, Kristina, nisem noseca ) in sicer naredila sem preddiplomski izpit iz jezika na ruscini (tisti prevod, ki sem vedno trepetala pred njim!!!).
Potovanje je bilo pa noro in kot veste sva ga zacela z vzponom na Kilimandzaro (vzhod Afrike, drzava Tanzanija). Kilimandzaro je najvecji samostojeci nedelujoci vulkan na svetu in se klasificira pod ekstremno visino. Je tudi najvisja gora Afrike in meri 5895 m, torej malo pod 6000m (nas Triglav kot veste meri 2864m, la za primerjavo). Ima takorekoc dva vrha, od katerih prvi ni pravi vrh, to je Gilmans point, ki samo izgleda na oko kot pravi vrh, ta pa je v resnici se dlje in se imenuje Uhuru peak. Kilimadzaro ima veliko ledenikov, se vec jih je imel v preteklosti, sedaj se seveda topijo zaradi otoplitve ozracja.Flora in fauna se dramaticno spreminjata visje ko gres. Spodaj je najprej amazonski gozd (v katerem sem videla najlepse opice na svetu, ki zivijo le tu in so crne s pasovi dolge bele dlake, ki plapola, ko skacejo iz drevesa na drevo), ki ga na doloceni visini kar odreze in se zacne nizja vegetacija. Cisto proti vrhu pa je seveda t.i. puscava, ni nobene vegetacije, ker je premrzlo in previsoko.
Na Kili (tako ga vsi ljubkovalno klicejo) vodi vec poti, ki so jih poimenovali Coca-cola pot, Whisky pot, Sprite pot…Mi smo sli po najbolj “lahki” poti, ki se imenuje Marangu route. Pot sama res ni nevarna (nobenih prepadov ali podobnih pizdarij), vsaj prve 5 dni od 7 se pocutis kot da bi sel na sprehod. Je pa to cela ekspedicija, ker imas 2 vodica, 2 kuharja in 14 nosacev, ki nosijo tvojo prtljago. To ne pomeni, da sva imela toliko prtljage, da jo je moralo nositi 14 ljudi, ampak oni nosijo se vso hrano, sotore za primer, ce so koce prevec zasedene, in seveda vse dodatne stvari zase. In to zgleda, da nanese.
Prvi dan je bilo otrocje lahko. Sli smo samo do 2700m do Mandara koce, tam smo se ustavili v koci, kjer so nama pripravili kraljevsko pojedino (mislem svasta, kaj vse so nosili s sabo, se prticke in solnico), da ne omenim, da so vsakic pripravili vsaj tri razlicne jedi. Oba z mozem sva bila cisto sokirana nad takim ravnanjem (aja prisilili so naju, da sva jedla 5x na dan), ampak menda so dobili navodila od najinega organizatorja, da tudi enkrat ne smeva biti lacna. To je zato, ker na takih visinah pokuris enkrat vec kalorij in dobesedno moras jesti veliko vec. Na koncu sva jih sicer imela ze kar malo poln kufer, ker so naju prevec silili jesti. Poleg tega so se meni bogi revni nosaci ful smilili, sploh ker so morali cakati, da midva pojeva in so potem navduseno posrebali ostanke.
Naslednji dan smo sli 1000m visje, to je na 3700m do Horombo koce, kjer je bilo ze mogoce videti ogromne lobelie, to so rastline, ki zivijo tudi po 500 let. Naj omenim, da ena od stvari, ki me je tu presenetila, je bil tus!!! Zal se nisva stusirala, ker je bila voda ledena, ozracje pa tudi.Torej 1000m visje od Triglava, sredi Afrike, pa so bila stranisca veliko lepsa kot na Triglavu. Meni se je Triglav namrec totalno zagabil zaradi stranisc in higienskih razmer in sem prepricana, da bi se dalo kaj boljse to zrihtat, mislem halo, ce imajo se celo sredi afrike pa veliko visje boljse sekrete!!!!! Drugace sva pa oba s Petrom ful trpela, ker se nisva mogla umiti razen zob. Na zacetki najine poti sva srecala par ljudi, ki so prisli od vrha in seveda sva takoj opazila, da – smrdijo kot kuga!!! In da so blazno utrujeni, vsi so imeli rdece oci in eno zensko so prinesli na nosilih, ker je bila tako slabotna, da ni mogla vec hoditi. V tej fazi sva se se odlicno pocutila in nama ni bilo jasno kaj je tako zdelalo te ljudi. Alas, kmalu nama je bilo dano zvedeti!!
Naslednji dan smo imeli trening dan, to je povzpeli smo se 800m visje in potem prisli nazaj do koce, da bi se telo aklimatiziralo. Na takih visinah je zrak veliko redkejsi, kisika primankuje, zato mora telo zaceti proizvajati vec rdecih krvnih telesc, ki prenasajo kisik po telesu. Vse to se lepo slisi na papirju, v resnici je pa bolec proces, ki se je pri Petru ze ta dan zacel kazati kot glavobol. Naslednji dan smo koncno sli do naslednje in zadnje postojanke na poti navzgor, to je Kibo koca na 4700m. Ko smo brez vecjih tezav prispeli do tja, je pa najin glavni vodic Sam hotel, da gremo ta isti dan se malo naprej, do 5000m. Tukaj mi je prvic potegnilo, zakaj so vsi tisti ljudje izgledali cisto izmozgani. Glavobol sem imela tak, da mi je najmanjse gibanje (in smo le hodili) povzrocalo velike tezave. Bilo je blazno strmo, postalo mi je slabo, dihat nisem mogla, vrtelo se mi je, glava je boooooleeela, noro!!! in ravo, ko sva po mucnih dveh urah (torej 300m sva hodila celi dve uri) le prilezla na 5000m sem bruhala kot se nikoli v zivljenju. Vodic se je pa samo smejal (njegovo telo je bilo ze navajeno na to visino in ni imel nobenih problemov). Tisti dan sva imela le kake 4 spanja pred sabo, ker je bil odhod za na vrh predviden za ob polnoci. Tako kmalu je treba iti, ker moras nekako priti na sam vrh ob zori (8 ur do tja), zato, ker te potem caka se ene 8 ur hoje do Horombo koce (v Kibo koci ne smes prespato zato, da ne dobis visinske bolezni, to je zatekanje mozganov zaradi pomankanja kisika, ki je na veliki visini glavni vzrok smrti, na primer na Everestu).
Vglavnem, spala od tistih 4h ur nisem skoraj nic, ker se eno od pravil je, da moras piti veliko vode, tj od 4-5 litrov na dan, jaz sem jih spila 6l, naravna posledica tega je bila, da sem celo noc oz.do odhoda hodila ven lulat.In potem koncno koncno sva le docakala odhod. Imeli smo luci na glavi, ki pa so bile nepotrebne, ker je luna ful sijala. Naj vam povem, da je bil to najtezji fizicni preizkus v mojem zivljenju!!!! Se nikoli nisem bila tako zelo utrujena. Najhusje je, da ko prides do prvega vrha in ves, da moras se dalje. In ves, da moras imeti dovolj moci, da gres potem se celo pot nazaj!!! Hodila sva kot mesecnika, vsake 5 minut sem ali bruhala ali se ustavila in hotela sesti in vedno sem dihala kot nilski konj, ker ni vazno kolk zraka zajames, v zraku ni dovolj kisika. V eni fazi sem ze mislila, da me bo kar pobralo. Poleg tega je blazno strmo, navpicno in mrzlo kot pes, kljub temu, da sva bila primerno oblecena. V eni fazi sva se ze hotla obrniti in iti nazaj, pa sem se spomnila, da so mi ljudje rekli, da je naprej od dolocene tocke cisto lahko in sem to povedala Petru in smo sli spet naprej (bili smo le 4-je, midva in vodica, kajti nosaci ta dan cakajo v koci). Enkrat je peter mene vlekel, enkrat sem jaz njega in nekako nama je le uspelo. Ko sva prisla na vrh, sem mislila, da bom jokala od srece, pa se mi ni dalo se jokat, ker sem komaj dihala. Potem sem se spomnila, da naju caka se dolga pot nazaj in smo po 10ih minutah na vrhu se ze obrnili, ker telo na taki visini zacne propadati, zato ni dobro, da tako dolgo ostanes tam. Pot dol ni bila nic lazja od poti gor. Se celo eden od obeh vodicev je bruhal kot za stavo.
Potem sem cisto razumela, zakaj so bili vsi ljudje, ki sem jih videla priti dol, tako crknjeni. Aja, pa sploh ni vazno koliko si treniran, veliko ljudi ni zmoglo, ker enostavno njihovo telo ni preneslo visine.
Pol sva bila seveda vsa srecna, da nama je uspelo in se nikoli v zivljenju nisem tolk uzivala v toplem tusu, v hotelu. Naredila sva vsaj ene 200 slik, ki pa jih je mojemu mozu uspelo zbrisati, zaradi cesar sem se sekirala se dva tedna po tem. K sreci je najin vodic Sam imel tudi svojo kamero in naju je nekajkrat posnel, ampak slike iz samega vrha sva pa seveda naredila z najino in te potemtakem nimava. Imava le eno njegovo 5 m pod vrhom, ampak itak je po toci zvoniti prepozno. Skoda, ker nekatere so bile kulske slike. Jp, prava ekspedicija je bila tole, in ni mi zal, da sva sla, ampak se enkrat pa ne bi zmogla imeti srbece riti celih 7 dni!!!!
Tags: gore, Kilimandzaro, potovanje
Related posts
Anjina najboljša prijateljica Sabina (tista, pri kateri sva bila v Londonu) nam je oni dan razposlala mejl o katerem opisuje prvi del njenega poročnega potovanja. V spodnjem tekstu opisuje muke in veselje ob vzponu in sestopu z Kilimandžara. Meni se je zdelo zanimivo branje, morda se bo še komu, če ne drugega, bo kakšna informacija prav prišla bodočemu ekstremistu, ki ima podobno pot še v planu.
copy/paste:
Hello dragi frendi,
evo takole je – ker me se kar nekaj casa ne bo v slo (to je vsaj dokler ne dajo razpise za izpite, da vidim kdaj bojo), vam posiljam en up-date po emailu, da mal vidite, kako sem prezivela zadnje tri tedne. Preden se lotim tega, naj vam sporocim se eno ful dobro novico (ne, Kristina, nisem noseca ) in sicer naredila sem preddiplomski izpit iz jezika na ruscini (tisti prevod, ki sem vedno trepetala pred njim!!!).
Potovanje je bilo pa noro in kot veste sva ga zacela z vzponom na Kilimandzaro (vzhod Afrike, drzava Tanzanija). Kilimandzaro je najvecji samostojeci nedelujoci vulkan na svetu in se klasificira pod ekstremno visino. Je tudi najvisja gora Afrike in meri 5895 m, torej malo pod 6000m (nas Triglav kot veste meri 2864m, la za primerjavo). Ima takorekoc dva vrha, od katerih prvi ni pravi vrh, to je Gilmans point, ki samo izgleda na oko kot pravi vrh, ta pa je v resnici se dlje in se imenuje Uhuru peak. Kilimadzaro ima veliko ledenikov, se vec jih je imel v preteklosti, sedaj se seveda topijo zaradi otoplitve ozracja.Flora in fauna se dramaticno spreminjata visje ko gres. Spodaj je najprej amazonski gozd (v katerem sem videla najlepse opice na svetu, ki zivijo le tu in so crne s pasovi dolge bele dlake, ki plapola, ko skacejo iz drevesa na drevo), ki ga na doloceni visini kar odreze in se zacne nizja vegetacija. Cisto proti vrhu pa je seveda t.i. puscava, ni nobene vegetacije, ker je premrzlo in previsoko.
Na Kili (tako ga vsi ljubkovalno klicejo) vodi vec poti, ki so jih poimenovali Coca-cola pot, Whisky pot, Sprite pot…Mi smo sli po najbolj “lahki” poti, ki se imenuje Marangu route. Pot sama res ni nevarna (nobenih prepadov ali podobnih pizdarij), vsaj prve 5 dni od 7 se pocutis kot da bi sel na sprehod. Je pa to cela ekspedicija, ker imas 2 vodica, 2 kuharja in 14 nosacev, ki nosijo tvojo prtljago. To ne pomeni, da sva imela toliko prtljage, da jo je moralo nositi 14 ljudi, ampak oni nosijo se vso hrano, sotore za primer, ce so koce prevec zasedene, in seveda vse dodatne stvari zase. In to zgleda, da nanese.
Prvi dan je bilo otrocje lahko. Sli smo samo do 2700m do Mandara koce, tam smo se ustavili v koci, kjer so nama pripravili kraljevsko pojedino (mislem svasta, kaj vse so nosili s sabo, se prticke in solnico), da ne omenim, da so vsakic pripravili vsaj tri razlicne jedi. Oba z mozem sva bila cisto sokirana nad takim ravnanjem (aja prisilili so naju, da sva jedla 5x na dan), ampak menda so dobili navodila od najinega organizatorja, da tudi enkrat ne smeva biti lacna. To je zato, ker na takih visinah pokuris enkrat vec kalorij in dobesedno moras jesti veliko vec. Na koncu sva jih sicer imela ze kar malo poln kufer, ker so naju prevec silili jesti. Poleg tega so se meni bogi revni nosaci ful smilili, sploh ker so morali cakati, da midva pojeva in so potem navduseno posrebali ostanke.
Naslednji dan smo sli 1000m visje, to je na 3700m do Horombo koce, kjer je bilo ze mogoce videti ogromne lobelie, to so rastline, ki zivijo tudi po 500 let. Naj omenim, da ena od stvari, ki me je tu presenetila, je bil tus!!! Zal se nisva stusirala, ker je bila voda ledena, ozracje pa tudi.Torej 1000m visje od Triglava, sredi Afrike, pa so bila stranisca veliko lepsa kot na Triglavu. Meni se je Triglav namrec totalno zagabil zaradi stranisc in higienskih razmer in sem prepricana, da bi se dalo kaj boljse to zrihtat, mislem halo, ce imajo se celo sredi afrike pa veliko visje boljse sekrete!!!!! Drugace sva pa oba s Petrom ful trpela, ker se nisva mogla umiti razen zob. Na zacetki najine poti sva srecala par ljudi, ki so prisli od vrha in seveda sva takoj opazila, da – smrdijo kot kuga!!! In da so blazno utrujeni, vsi so imeli rdece oci in eno zensko so prinesli na nosilih, ker je bila tako slabotna, da ni mogla vec hoditi. V tej fazi sva se se odlicno pocutila in nama ni bilo jasno kaj je tako zdelalo te ljudi. Alas, kmalu nama je bilo dano zvedeti!!
Naslednji dan smo imeli trening dan, to je povzpeli smo se 800m visje in potem prisli nazaj do koce, da bi se telo aklimatiziralo. Na takih visinah je zrak veliko redkejsi, kisika primankuje, zato mora telo zaceti proizvajati vec rdecih krvnih telesc, ki prenasajo kisik po telesu. Vse to se lepo slisi na papirju, v resnici je pa bolec proces, ki se je pri Petru ze ta dan zacel kazati kot glavobol. Naslednji dan smo koncno sli do naslednje in zadnje postojanke na poti navzgor, to je Kibo koca na 4700m. Ko smo brez vecjih tezav prispeli do tja, je pa najin glavni vodic Sam hotel, da gremo ta isti dan se malo naprej, do 5000m. Tukaj mi je prvic potegnilo, zakaj so vsi tisti ljudje izgledali cisto izmozgani. Glavobol sem imela tak, da mi je najmanjse gibanje (in smo le hodili) povzrocalo velike tezave. Bilo je blazno strmo, postalo mi je slabo, dihat nisem mogla, vrtelo se mi je, glava je boooooleeela, noro!!! in ravo, ko sva po mucnih dveh urah (torej 300m sva hodila celi dve uri) le prilezla na 5000m sem bruhala kot se nikoli v zivljenju. Vodic se je pa samo smejal (njegovo telo je bilo ze navajeno na to visino in ni imel nobenih problemov). Tisti dan sva imela le kake 4 spanja pred sabo, ker je bil odhod za na vrh predviden za ob polnoci. Tako kmalu je treba iti, ker moras nekako priti na sam vrh ob zori (8 ur do tja), zato, ker te potem caka se ene 8 ur hoje do Horombo koce (v Kibo koci ne smes prespato zato, da ne dobis visinske bolezni, to je zatekanje mozganov zaradi pomankanja kisika, ki je na veliki visini glavni vzrok smrti, na primer na Everestu).
Vglavnem, spala od tistih 4h ur nisem skoraj nic, ker se eno od pravil je, da moras piti veliko vode, tj od 4-5 litrov na dan, jaz sem jih spila 6l, naravna posledica tega je bila, da sem celo noc oz.do odhoda hodila ven lulat.In potem koncno koncno sva le docakala odhod. Imeli smo luci na glavi, ki pa so bile nepotrebne, ker je luna ful sijala. Naj vam povem, da je bil to najtezji fizicni preizkus v mojem zivljenju!!!! Se nikoli nisem bila tako zelo utrujena. Najhusje je, da ko prides do prvega vrha in ves, da moras se dalje. In ves, da moras imeti dovolj moci, da gres potem se celo pot nazaj!!! Hodila sva kot mesecnika, vsake 5 minut sem ali bruhala ali se ustavila in hotela sesti in vedno sem dihala kot nilski konj, ker ni vazno kolk zraka zajames, v zraku ni dovolj kisika. V eni fazi sem ze mislila, da me bo kar pobralo. Poleg tega je blazno strmo, navpicno in mrzlo kot pes, kljub temu, da sva bila primerno oblecena. V eni fazi sva se ze hotla obrniti in iti nazaj, pa sem se spomnila, da so mi ljudje rekli, da je naprej od dolocene tocke cisto lahko in sem to povedala Petru in smo sli spet naprej (bili smo le 4-je, midva in vodica, kajti nosaci ta dan cakajo v koci). Enkrat je peter mene vlekel, enkrat sem jaz njega in nekako nama je le uspelo. Ko sva prisla na vrh, sem mislila, da bom jokala od srece, pa se mi ni dalo se jokat, ker sem komaj dihala. Potem sem se spomnila, da naju caka se dolga pot nazaj in smo po 10ih minutah na vrhu se ze obrnili, ker telo na taki visini zacne propadati, zato ni dobro, da tako dolgo ostanes tam. Pot dol ni bila nic lazja od poti gor. Se celo eden od obeh vodicev je bruhal kot za stavo.
Potem sem cisto razumela, zakaj so bili vsi ljudje, ki sem jih videla priti dol, tako crknjeni. Aja, pa sploh ni vazno koliko si treniran, veliko ljudi ni zmoglo, ker enostavno njihovo telo ni preneslo visine.
Pol sva bila seveda vsa srecna, da nama je uspelo in se nikoli v zivljenju nisem tolk uzivala v toplem tusu, v hotelu. Naredila sva vsaj ene 200 slik, ki pa jih je mojemu mozu uspelo zbrisati, zaradi cesar sem se sekirala se dva tedna po tem. K sreci je najin vodic Sam imel tudi svojo kamero in naju je nekajkrat posnel, ampak slike iz samega vrha sva pa seveda naredila z najino in te potemtakem nimava. Imava le eno njegovo 5 m pod vrhom, ampak itak je po toci zvoniti prepozno. Skoda, ker nekatere so bile kulske slike. Jp, prava ekspedicija je bila tole, in ni mi zal, da sva sla, ampak se enkrat pa ne bi zmogla imeti srbece riti celih 7 dni!!!!
Related posts
Posted in Potovanja, Športanje | 6 Komentarjev »
