07th Oct 2007
Cross Country Challenge
Da se ga bova udeležila, sem že pisal. Bilo je v soboto zgodaj zjutraj, ko sva v megli štartala proti Otočcu. Tokrat sem se malo bolj pripravil na daljšo hladno vožnjo. Podkapa, debele nogavice, zadostno število majic in ščitniki, ki so mi pred vetrom varovali celotni spodnji del noge. Ampak… pozabil sem na primerne rokavice. Letne so bile za takšno vožnjo absolutno preveč letne, da bi me obvarovale pred okamenelimi prsti, katerih krivec je bilo hladno jutro in prav takšno temperaturni veter. (Foto: vip)
V Paho pri Otočcu prispeva uro in pol po štartu, napolniva rezervarje in se odpraviva na prizorišče. Množica krosistov, endurašev in seveda quadistov (?) se je že prijavljala in pripravljala na trening. Vsak svojega na prikolici, popolna zaščitna oprema, še kakšen spremljevalec, ki je pomagal uravnavati pritisk v gumah in pravilno nastaviti vzmetenje ter ostale očitno zelo pomembne zadevščine. Midva pa rokami v žepih čakala na uradni trening.
Hitro razbijajoče srce in občutek kot, da bi kdo igral fliper v mojem želodcu sta nakazovala približajoči se štart, najprej po lepi in široki kros progi, nato pa se je s strmino spremenila v enduro progo, ki se je nadaljevala s krogom po gozdu. Pot je bila ozka in kaj hitro se je v prvem ovinku naredila kolona. S pogledom čez levo ramo sem zagledal nekoliko grozljiv prizor. Kratek strm spust nato pa tako klanec z kotom nemogočih stopinj, kateri je enega izmed prvih udeležencev postavil na hrbet. Ojej, zdaj pa že jaz na vrsti. Prva, počasi, gas, spustil, dosegel vrh, čeprav sem se pred vrhom klanca peljal po zadnjih dveh. Jeeeej! Še desetkrat grem čez in dan je preživet…
Med tekmo MX-a in endura sva se s Spaskyjem večinoma spraševala čemu nama je bilo tega potrebno, ter zakaj sploh poslušava drug drugega, kmalu zatem pa so prek ozvočenja napovedali tekmo quadov. Aaaaaakcijaaaa! Taktika? Štartam lagano, itak nima smisla, zagnani me bodo tako in tako prehiteli v prvem krogu in raje vidim, da gre že v štartu naprej, da me ne bi tipo že na začetku dirke povozil. Cilj mi je bil dokončati celotno dirko, saj sem treh dneh aktivnejših predpriprav ugotovil, da v enem kosu vožnje po kros progi zdržim največ 15 minut, tukaj pa me je čakalo pol ure + dva kroga, kar se mi je zdelo popolnoma nedosegljivo.
Hrumenje v megli prahu mi je dalo takoj misliti, da morda ne bi bilo slabo, če bi bili quadi v štartu opremljeni z lučmi na zadnjem delu saj je vidljivost prvih nekaj sto metrov podobna vidljivosti pri rikverc hoji po strmem pobočju nepokošene trave v mraku. In tako sem v prvem krogu ostal na koncu kolone, med samo tekmo za seboj pustil dva, morda tri in še kakšnega, ki je odstopil oz. poškodoval svoje vozilo.
Prijetno utrujen, nabit z adrenalinom in vesel dokončanja dirke ter poln novih izkušenj, saj takšnega terena nikdar v življenju nisem vozil, niti ga ne bi, če ne bi videl pred seboj par sotekmovalcev, ki so moje fizikalno mišljenje iz nemožnega spremenili v možno. Govorim predvsem o strminah in spustih za katere bi na prvo oko rekel, da bodo terjale vsaj poškodbe quada, če že ne voznika.
Konec dobr, vse dobro, naju pa je čakala še vožnja domov. V mraku, z letnimi rokavicami…
Z eno besedo: Hudo!
Lepo si spisal, kr podoživljam še enkrat vse: od jutranjega mraza, mrzlice pred začetkom,štarta, stisk ritke vsakič pred “luknjo” , ter ponovnega večernega mraza, ki me je zapečatil dokončno za teden dni bolniške.
Greva naslednje leto spet?
Tomo, hudo ja
Spasky, ja bova ponovila, kaj pa drugega. Naslednje leto bo lažje.