Včeraj sem si vzel še lanski dopust, saj je bilo napovedano idealno vreme za uresničitev cilja, ki sem si ga zastavil že lani. Vzpon na Kum, najvišji vrh Zasavja in celotne Dolenjske z vrhom na višini 1220 m nadmorske višine (našel tudi vire, ki beležijo višino 1219 m in 1221 m, vzel pa sem zlato okroglo sredino), kar je 1000 višje od lege Trbovelj. Celotna pot je dolga 10 km, kar pomeni 1 m vzpona na vsakih 10 prevoženih metrov. Zahteven vzpon, s katerim sem odlašal do včeraj.
Oddajni center Kum
Iz Zagorja proti vznožju Kuma v Trbovljah sem se opravil pred dvanajsto in na Kum prispel ob 14:00. Celotna pot od doma do vrha mi je z vsemi postanki vzela dve uri in dvajset minut. V ta čas so všteti postanki, katerih je bilo po moji oceni za cca 15 min (slačanje, delo na cesti, počitek, oblačenje, oživljanje mravljinčastih jajc – posledica nepravilne nastavitve sedeža), in pa pot od doma do vznožja, ki je trajala med 20 in 30 minut.
Cerkev svete Neže
Na vrhu sem si vzel dobre pol ure, nadoknadil izgubljeno tekočino in se razgledal. Spust pa je druga zgodba. Slišal sem za nor spust čez Čebulovo dolino in tako sem takoj pod vrhom zavil levo na označeno pešpot presuto z koreninami in večjimi kamni, ki je peljala proti njej. Začetek je bil obetaven, dokler me ni spodneslo na eni izmed korenin, kar se je končalo s padcem. Kot vedno mi pri spustih glavo varuje čelada, noge od kolen navzdol pa ščitniki. Pametno, sej sem pribil direktno na desno koleno. Brez posledic jo mahnem naprej in pridem do nekaj metrskega vzpona, ki ga je bilo nemogoče prevoziti. Prejšnji padec in pa strmina na levi strani singelce mi je dala misliti, da se na takšno pot ne bi smel odpraviti sam. Poklical sem Marsa in mu sporočil lokacijo ter približno smer spusta. Približno zato, ker še sam nisem vedel kam me bo pot zanesla. Kmalu pridem iz hoste na popolnoma nezahtevno gozdno pot. Dolgčas. Dve uri sem ga gonil v klanec, zdaj se bom pa jajčkal v dolino? In tako na slepo zavijem levo po drugi gozdni poti. Pot je peljala mimo hiše in naprej po travniku. Ceste in poti kar naenkrat zmanjka in znajdem se pred hosto. Globoko v dolini sem opazil Savo in prepoznal cesto Zagorje – Trbovlje. OK, smer je prava, še pot je potrebno poiskati. Spustim se nižje po travniku in na mojo srečo srečam delovno kmetico. Pokazala mi je kje najdem pot in mi poudarjala, da gre za pešpot in da ni primerna za spust s kolesom. Seveda… to so mi že večkrat razlagali, ampak se je dalo vseeno peljati. A tokrat bi moral poslušati. Zopet sem naletel na singelco, ki je namenjena pešačenju proti Kumu. Na desni breg, na levi pa strma dolina, v kateri se ob morebitnem padcu ne bi kmalu ustavil. Nekaj pešačenja, nekaj drsanja in spust je bil za mano. Po zadnjem delu poti nikoli več, upam pa, da bom imel pri naslednjem izbiranju poti na slepo kaj več sreče. Ampak kaj bi o tem, Kum je padu!
Tags:
kolo,
Kum
Related posts
