Cyb3rjev blog

Danes smo začeli z zimskim dvoranskim badmintonom. Zbrali smo se Spasky, Funta in Taškar. Ulovili smo zadnji termin in sicer v ponedeljek od osme do devete ure. Prijetno razgibavanje, da ne bomo čez zimo zakrneli. Danes smo bili trije in se izmenjavali pri igrah, naslednji teden pa začnemo z dvojicami. Pa še lopar moram nabaviti, kar me bo olajšalo za cca 10+ kSIT.

Je blo pa precej bolj naporno kot sem si predstavljal. Nekako nisem navajen, da čutim bolečino takoj po športanju, ta se pojavi šele naslednje jutro. Trenutno imam precej utrujene mišice na nogah in se bojim, da bo jutri jeba. Ma ni panike, itak imam jutri dopust.

Pa smo (spet) ostali brez placa za vaje. November not good. Tudi lanskega smo izgubili plac, ki je bil brez konkurence. Velik prostor, leseno kartonasta pregradna stena, na eni strani plac za vaje, na drugi pa za relaksacijo. Kavč, fotelj, miza, hladilnik, stolp, kompjuter. Za 0 SIT na mesec. Vedeli smo, da smo začasno in da bo lepega nekoč konec.

In tako smo od lanskega decembra uporabljali plac, ki so nam ga prijazno odstopali Confusion v sosednjih Trbovljah. No zdaj je tudi tega konec.

Zdaj imava vse kar sva naročila. Čakava samo še monterja, ki naj bi v torek prišel zmontirat kuhinjo. Nabavila sva nekaj posod in ostali stuff za kuho, Anjini starši pa so nama podarili servis jedilnega pribora, meni pa se še najbolj dopade komplet osemnajstih nožev in škarij za seckanje, rezanje, zbadanje in sekanje hrane.

Dostavila sva tudi Anjino psiho, nekaj njenih oblačil in njene ljubice (rože). Če bo vse po sreči naslednji teden napišem post z številko 100% in objavim dan uradne vselitve (zaenkrat je to torek, 29.11.).

Zgodba je zaključena. Mizo sva namesto v štirih tednih dobila v sedmih (plus en dan) in je na srečo takšna kot sva jo naročila. Belo steklo, ob kotih vzorec iz prozornega stekla, vse skupaj na štirih valjastih sivih (srebrnih?) mat nogah. Nobenih posebnih fičk in fačk.

V sredo sem na telefon končno dobil šefa oddelka, s katerim sva se zaradi zamude zmenila še za dodaten 10% popust. Tako, da sva mizo dobila skoraj za polovično ceno. Zadnji izmed problemov je bil spraviti mizo v avto. 160 x 90 plus embalaža ni majhen zalogaj.

No miza zdaj stoji. Na njej je pa laptop in z njim napisan tale post.

Rutar
Rutar Revisited

Kuhinja je doma. Monter se je naročil za v torek.

Testni post napisan z mobilnikom v aplikaciji Opera Mini.

Kot sem že omenil, sva šla v torek v Levec plačati preostanek kuhinje. Vse lepo in prav. Razburljiva pa je bila vožnja nazaj. Ko sva bila v Lesnini je zunaj namreč začelo snežiti. Lepo na avtocesto in lagano proti Zagorju. Avtocesta popolnoma nesplužena in vozili smo po kolesnicah po voznem pasu v koloni z maksimalno hitrostjo 80 km/h. Prehitevalni pas je bil še v slabšem stanju in niti pod razno ni omogočal večje hitrosti. Zabavno je bilo, ko sem na cestninski postaji zapeljal na pas za ABC uporabnike. Ob robu sprednje šajbe se mi je nabralo malo snega in nekoliko prekrilo ABC kartico, kar je onemogočilo komunikacijo s senzorjem in rampa je ostala zaprta. Jaz pa drseče po snegu proti njej. Strike one.

Na vrhu trojanskega klanca sta stala dva tovornjaka in čakala drug drugega, kdo se bo prvi zadrsal navzdol. Nekaj metrov naprej je sredi klanca pri vožnji navzgor obstal tovornjak in naredil precejšnji zastoj. Pred mano pa tri vlečna vozila in vsak z enim naloženim razbitim avtom. Pa cesta sploh ni bila tolk slaba. Bi rekel, da je bila avtocesta v tistem trenutku v precej slabšem stanju. Strike two.

Zaključnega tretjega udarca na srečo ni bilo. Celotna vožnja domov zelo dolga.

Kovance, ki se mi nabirajo v denarnici doma mečem na kup. V letu, do letu in pol se mi je nabralo tole:

252 x 1 SIT
145 x 2 SIT
120 x 5 SIT
473 x 10 SIT
206 x 20 SIT
125 x 50 SIT
1 x 100 SIT
2 x 500 SIT
_____________
17342 SIT

Kaj bi šele bilo, če ne bi ‘trinkgeldov’ naokoli puščal.

Danes so naju klicali iz Lesnine. Sporočili so, da je kuhinja izdelana in pripravljena. Če sva jo pripravljena plačati danes, naj bi jo dobila v četrtek. In čakamo četrtek. Potem pa še maksimum teden čakanja na montažo.

Kot sem že povedal v prejšnjem postu o Rutarju, sva skupaj s kuhinjskimi stoli naročila tudi kuhinjsko mizo. Obljubljena dobava je bila tri tedne, vendar so jo vkljub morebitnim nevšečnostim, ki bi nastale ob zamudi, rutinsko podaljšali za en teden in nama jo obljubili v štirih tednih.

Prvič sem klical po tednu zamude (skupaj pet tednov) in izvedel, da jo kakšen teden še ne bo. Drugič sem klical danes, po več kot dveh tednih zamude (skupaj več kot šest tednov). Nova obljuba je naslednji teden (trije tedni zamude, skupaj sedem tednov). Ima kdo jajce za protistavo, da bo zamuda več kot sto procentna (štirje tedni zamude, skupaj osem tednov)? Ne? Se mi je zdelo…