Cyb3rjev blog

I told myself so. Ne nakupuj v Rutarju! Zarečenega kruha se največ poje in tudi jaz sem ga imel priložnost okusiti.

Prejšnji petek sem vzel dopust, da bova imela končno čas pregledati vse razstavne salone, ki jih še nisva. Potrebujeva še stekleno kuhinjsko mizo in šest stolov. Pregledala sva vse, kar sva poznala in na koncu sta nama ostala samo še Rutar in Harvey Norman. Neeeeeeeee! Odločila sva se, da greva pogledat ponudbo, ampak bova nabavila samo v primeru, da imajo blago na zalogi in je možen takojšen prezvem. In res sva jo našla, pa stole tudi. Miza je bila znižana iz malo pod sto, na nekaj čez petdeset tisočakov. Ampak vseeno nastopi problem, na mizo je namreč potrebno čakati štiri tedne, stoli pa so na srečo na zalogi. Jah, kaj nama drugega preostane. Miza je ql, drugje je ne najdeva in bova pač mogla gemblati z Rutarjem in čakati.

Stoli so bili na zalogi in tako sem se odpeljal v skladišče Vižmarje na prevzem. Nastopi dilema koliko stolov lahko sploh spravim v avto. Odločim se, da bom dvignil prevzemnico za dva stola. Placa je dovolj, tako da sem prevzel še preostale štiri.

Ura je deset zvečer in firbec me premaga. Sestavil bom vsaj en stol, da vidim kako zadeva zgleda v domačem okolju. Razpakiram prvi stol in prečekiram, če imam vse potrebno. Grušt, sedež, naslonjač, tri večje šraufe in štiri manjše ter dva imbusa. Nekaj ne štima. Kam za boga naj prišraufam naslonjač?! Po pregledu načrta in ostali stolov ugotovim, da so mi dali dva napačna grušta. Pa to ne morš verjet! Oziroma lahko, ker je govora o Rutarju. Ljudje, ko bi vi vedli kolk sem bil jezen. Stoli so bili zapakirani in bi pričakoval da so pravi. Kaj naj zdaj škatle gor razdiram? Očitno je res treba. Je pa hecno, da so bili naslonjači in sedeži vsi pravi. Samo dva ogrodja.

Prva stvar zjutraj v soboto je bilo klicarjenje na Rutar. Mirno razložim nastalo situacijo in jim povem, da bi se isti dan oglasil po zamenjavo. “Hja, gospod, to pa ne gre tako hitro. Vložiti morate reklamacijo, ki jo mi potem preučimo, saj veste - birokracija.”, me razburi ženski glas na drugi strani.

Cyb3r: Sem dobil to oddelek s stoli?
Rutarka: Ste.
Cyb3r: Ste mi vi včeraj prodali omenjene stole?
Rutarka: Moja kolegica sicer, sem bila pa prisotna.
Cyb3r: Sem stole plačal?
Rutarka: Ste, v celoti.
Cyb3r: Jih imate še kaj na zalogi?
Rutarka: Imamo.
Cyb3r: No potem se pa danes oglasim ponje.
Rutarka: Sem vam povedala, da ne gre to tako hitro.
Cyb3r (že nekoliko rdeč v glavo od tegote, a vseeno zaigrano prijazen): Lahko dobim odgovornega na telefon, da se zmenim kako in kaj?
Rutarka: Ga pa trenutno ni.

Gospodična mi da njegovo ime in mi predlaga naj pokličem kasneje. Jaz ji dam pa svojo številko in poizkusim srečo: “Naj me gospod kar sam pokliče, ko pride.” Pa ja. Čez približno tri ure ga končno dobim in še njemu razložim situacijo. Šefe to vse skupaj uredi v petih minutah. Klic v skladišče in stoli so pripravljeni. Jaz sem bil pa že tolk jezen, da bi se ob neuspelem telefonarjenju odpravil naravnost v Rutarja in se začel dreti sredi štacune. Popoldne sva z Anjo pred skladiščem razpakirala stole in jih preverila. Zdaj pa štima in sem takoj spet dobre volje. Sam kaj quraz, če mi je sobota zaradi tega šla. Me prav zanima kakšno sranje bova imela z mizo. Čakalna doba štiri tedne, pa še zadnja je.

This entry was posted on Saturday, October 15th, 2005 at 11:24 am and is filed under Uncategorized. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.