27th Apr 2005

Dan na bajku

Čolnišče

Dela prost in še čudovit dan! Na kolo grem nekaj čez enajsto dopoldan in se odpeljem v smeri proti Mareli. Temperatura je bila idealna za kolesarjenje, tako da sem bil prav presenečen nad tempom s katerim sem grizel v klanec. V kratkem času sem prigonil v Čolnišče, tam pa me je premamila oštarija in s soncem obsijana terasa pred njim. Odločil sem se za spremembo cilja in se ustavil ter spil hladen Radler. Nato sem se spustil v Kisovec k Drnovškovim, kjer me je že čakalo kosilo. Roštilj party pred bajto. Sonček, pečene ribe, zrezki, pleskavice in pivo.

Izvir Medije

Po kosilu sva se z Anjo odpravila proti izviru potoka Medije. Veter nama je pihal direktno v prsa, pa še rahel klanec je bil, tako da je bilo kar naporno. Do sedaj sem bil tam samo enkrat, pa še to z avtom in sem imel zaradi tega napačno predstavo o oddaljenosti. Pot se kar vleče, je pa ql, ker ni nobenega prometa. Med potjo sem opazil, da me je že kar fejst opeklo sonce. Nazaj grede je bilo pa precej bolje, ker se je pot rahlo spuščala, pa še veter sva imela v hrbet, tako da sva verjetno že presegla največjo dovoljeno hitrost v naselju. Sem pa opazil kako odločilna je širina gum pri vožnji po asfaltu. Njene 1.80 proti mojim 2.35. Je nisem mogel dohiteti kljub močnim poganjanju, čeprav se je Anja samo spustila in od časa do časa malo pognala.



Anja in jaz
Marela
Pred vračanjem sta me klicala Obsi in Z15ky, ki sta bila namenjena na spodnjo postajo Marele. Tako da sem si pri Anji samo natočil sveže vode in gasa v klanec. Zdaj se mi je že močno poznala utrujenost, zato sem najstrmejši klanec prepešačil. Iz Marele naju je Obsi peljal po nekem razčefukanem bregu, razčefuk pa se je nadaljeval tudi v spustu. Na začetku je bilo potrebno “preplezati” nekaj podrtih dreves, nato pa gasa. Fura je bila zelo dobra, bi bila pa še boljša, če ne bi bilo toliko blata. Vsaka nova pot me še posebej nafila z adrenalinom, ker pot pač prvič furam in je ne poznam. Kamni, skale, korenine, hudourniki in blato. In vsaka napaka te lahko dosti stane, čeprav (morm potrkati po lesu: tok, tok, tok) do sedaj če nisem imel hujšega padca na terenu. Če odštejem bremzanje z desno arkado, takrat sem pa dobesedno vozil z glavo.

Obsi in Kona

Urh

Z Z15kyjem še nisva imela dosti in tako sva odkolesarila iz Kisovca v Zagorje in proti zagorskemu bazenu, od tam pa čez travnik in hosto proti Urhu. Pot se je sprevrgla v naporen klanec, nasran z listjem, po katerem se je bilo zelo težko vzpenjati zaradi drsenja. Potihem sem preklel Z15kyta ki me je vlekel na ta jebeni Urh, potem pa nadaljeval. Malo pred sedmo sva prišla na vrh in si za spust izbrala nama nepoznano singelco. Zelo strm začetek spusta, nato pa se je zadeva poravnala. Ustavilo naju je velikansko drevo, ki je bilo prevrnjeno čez pot. Z15ky je rekel, da je javor (ne bi vedel, se bolj redko družim z njimi in jih ne poznam dobro, razen če kaj okusnega gor raste). Kasneje naju je ustavil še majhen potok in pa zadnje vzpenjanje. Srednji del poti je bil blaten in posledično tudi midva. Zadnji del se mi je bil pa še najbolj všečen, saj je bil hiter in brez ovir. Idealen za utrujenega kolesarja. Domov sem prišel okrog pol osmih, utrujen in umazan.

Urh


This entry was posted on Wednesday, April 27th, 2005 at 10:23 pm and is filed under Bajkanje, Športanje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.

Leave a Reply