Cyb3rjev blog

Pa se mu spet počasi bližam. Baje sem bil prvi, ki sem ga olupil na sedem kugl.

Ideja je padla včeraj. Gremo Javor Downhill progo prefurat in zloglasnega Mansona. Mansona sem prvič v živo videl lani. Res nora zadeva z nemogočim dropom na koncu. Nato pa Mansonu podoben del, ki naj bi se mu reklo Meso, ki se prav tako zaključi z dropom. Z z15kyjem sva se dobila v zagorskem parku malo pred deseto uro. Sicer naj bi prišla še Obsi in Creep. Za Creepa sem takoj vedel da ga ne bo, me je pa malo presenetila odsotnost obsija. Ker sta bila oba nedosegljva, sva se odpravila proti Euro parku, kjer naju je čakal Simi. Fanta sem videl prvič, saj smo se do sedaj poznali samo preko IRCa. Malo čez 10 uro smo začeli gristi v prvi klanec. Ruzak pa nabit do konca. Dva in pol litra pijače, čokoladi, sendviča, čelada in ščitniki. Čelado sem imel pripeto na ruzaku, ker jo imam na glavi samo za spuste. Full face čelada pač ni namenjena normalni vožnji. Čez čas smo se peljali mimo Gansove bajte in tip je rekel da se nam pridruži na vrhu. Gans in Seba se namreč navežeta na Renault 5ko in se šlepata na vrh. Imata malo težji mašini in vilice z več hoda, pa še geometrija okvirja ni primerna za v klanec.

Kmalu smo prispeli na cilj Javor Dowhilla. Odločili smo se da gremo peš ob progi in si jo ogledamo v celoti. Spodnji del proge je bil v totalnem razsulu in zaprt z električno ograjo. Nato je sledil spodnji srednji del, v katerem pridobiš največ hitrosti in je nezahteven. Nato pridemo do dropa na koncu Mesa, za katerega sem se odločil, da ga ne bom prevozil, ker se mi zdi fizikalno nemogoče prevoziti strmino in ostati na bajku. Gremo naprej. Meso. Precej strm teren, začinjen z večjimi kamni oz. manjšimi skalami. Tudi ta del mi je vzbujal strahospoštovanje. Nato končno pridemo do Mansona. Ob pogledu na ta del ti je takoj jasno zakaj tako ime. Del, ki terja največ padcev in je tudi najnevarnejši za poškodbe rajderjev in bajkov. Manson se zaključi s precej dolgim in strmim dropom. Kdor je zadevo videl v živo, ve o čem govorim. Tudi za ta del sem se odločil, da ga ne prefuram. Nimam jajc. Sledi ozek kanal z polno večjega kamenja, in potem kratka pot čez gozd in daljša strmina čez travnik. In prispetli smo na vrh. Na start Javor Downhilla.

Za pot smo porabili točno dve uri z postanki in ogledi skupaj. Na vrhu sta že čakala Gans in Seba. Tudi ta dva sem spoznal danes. Sem pa zmotno mislil, da gremo vsi prvič po tej progi. Gans in Seba jo prefurata tudi po večkrat na teden. Malo smo se odpočili in najedli, nato pa so sledile priprave. Ščitniki za kolena/piščal, komolčniki ter čelada. Nastavitev vilic in zadnjega fedra za ublažitev vožnje po kamnih, koreninah in ostalih peesdarijah.

Gans in Seba poženeta na polno, mi pa malo bolj previdno. Že na začetku je nekaj metrov strmine s koreninami, nato pa je sledil dolg in hiter spust čez travnik. Še vožnja čez kanal, ki te konkretno preruka in že smo gledali v Mansona. Že na poti navzgor sem se odločil, da ta del izpustim, ko pa sem stal na vrhu, me je zamikal. Začne se z trimetrskim strmim spustom, nato pa sledi zavoj v levo. Da je stvar še bolj zakomplicirana, te na levi strani čaka drevo na desni pa zaščitna ograja. Med obema pa komaj poldrugi meter. Ker je teren peščen in strmina prehuda da bi se ustavil, je ovinek zelo zahteven. Za Gansom in Sebo se je prvi spustil Simi in takoj izgubil kontrolo nad bajkom. Na srečo je kolo v zraku preskočil in srečno pristal na nogah. Za Simitom sem se spustil jaz, vendar sem jo ubral po levi strani drevesa (izkoristil chicken way) in se tako izognil morebitnemu padcu. Takoj za zavojem se začne spust z velikimi kamni nametanimi po celi progi (po mojem mnenju gre prej za skalovje kot kamenje). Manson me je dobro premetal in na trenutke se mi je zdelo čudno, kako mi je sploh uspelo ostati na bajku. Drop na koncu Mansona sem izpustil, ker se mi zdi zadeva preveč grozna. Mislim, da bo pri tem tudi ostalo. Nato je sledil Mansonu podoben del z imenom Meso. Od Mansona se razlikuje edino po manjših strminah. Seba se je zapeljal čez zadnji drop, Gans pa ga je celo preskočil. Nato se čez drop zapeljem tudi sam in spust nadaljujemo po tehnično nezahtevnem, hitrem srednjem delu.

Čolnišče

Dela prost in še čudovit dan! Na kolo grem nekaj čez enajsto dopoldan in se odpeljem v smeri proti Mareli. Temperatura je bila idealna za kolesarjenje, tako da sem bil prav presenečen nad tempom s katerim sem grizel v klanec. V kratkem času sem prigonil v Čolnišče, tam pa me je premamila oštarija in s soncem obsijana terasa pred njim. Odločil sem se za spremembo cilja in se ustavil ter spil hladen Radler. Nato sem se spustil v Kisovec k Drnovškovim, kjer me je že čakalo kosilo. Roštilj party pred bajto. Sonček, pečene ribe, zrezki, pleskavice in pivo.

Izvir Medije

Po kosilu sva se z Anjo odpravila proti izviru potoka Medije. Veter nama je pihal direktno v prsa, pa še rahel klanec je bil, tako da je bilo kar naporno. Do sedaj sem bil tam samo enkrat, pa še to z avtom in sem imel zaradi tega napačno predstavo o oddaljenosti. Pot se kar vleče, je pa ql, ker ni nobenega prometa. Med potjo sem opazil, da me je že kar fejst opeklo sonce. Nazaj grede je bilo pa precej bolje, ker se je pot rahlo spuščala, pa še veter sva imela v hrbet, tako da sva verjetno že presegla največjo dovoljeno hitrost v naselju. Sem pa opazil kako odločilna je širina gum pri vožnji po asfaltu. Njene 1.80 proti mojim 2.35. Je nisem mogel dohiteti kljub močnim poganjanju, čeprav se je Anja samo spustila in od časa do časa malo pognala.

Anja in jaz

Marela

Pred vračanjem sta me klicala Obsi in Z15ky, ki sta bila namenjena na spodnjo postajo Marele. Tako da sem si pri Anji samo natočil sveže vode in gasa v klanec. Zdaj se mi je že močno poznala utrujenost, zato sem najstrmejši klanec prepešačil. Iz Marele naju je Obsi peljal po nekem razčefukanem bregu, razčefuk pa se je nadaljeval tudi v spustu. Na začetku je bilo potrebno “preplezati” nekaj podrtih dreves, nato pa gasa. Fura je bila zelo dobra, bi bila pa še boljša, če ne bi bilo toliko blata. Vsaka nova pot me še posebej nafila z adrenalinom, ker pot pač prvič furam in je ne poznam. Kamni, skale, korenine, hudourniki in blato. In vsaka napaka te lahko dosti stane, čeprav (morm potrkati po lesu: tok, tok, tok) do sedaj če nisem imel hujšega padca na terenu. Če odštejem bremzanje z desno arkado, takrat sem pa dobesedno vozil z glavo.

Obsi in Kona

Urh

Z Z15kyjem še nisva imela dosti in tako sva odkolesarila iz Kisovca v Zagorje in proti zagorskemu bazenu, od tam pa čez travnik in hosto proti Urhu. Pot se je sprevrgla v naporen klanec, nasran z listjem, po katerem se je bilo zelo težko vzpenjati zaradi drsenja. Potihem sem preklel Z15kyta ki me je vlekel na ta jebeni Urh, potem pa nadaljeval. Malo pred sedmo sva prišla na vrh in si za spust izbrala nama nepoznano singelco. Zelo strm začetek spusta, nato pa se je zadeva poravnala. Ustavilo naju je velikansko drevo, ki je bilo prevrnjeno čez pot. Z15ky je rekel, da je javor (ne bi vedel, se bolj redko družim z njimi in jih ne poznam dobro, razen če kaj okusnega gor raste). Kasneje naju je ustavil še majhen potok in pa zadnje vzpenjanje. Srednji del poti je bil blaten in posledično tudi midva. Zadnji del se mi je bil pa še najbolj všečen, saj je bil hiter in brez ovir. Idealen za utrujenega kolesarja. Domov sem prišel okrog pol osmih, utrujen in umazan.

Urh