19th Mar 2005
Kolesarska sezona uradno otvorjena
Pa se je našel čas. Takoj po kosilu sem zletel po kolo, ga na hitro očistil in preveril pritisk v gumah. Nato pakiranje v nahrbtnik: vetrovka, kolenčniki in komolčniki, čelada, rokavice, rezervna zračnica, pumpa (tlačilka) in voda. Nataknem še kratke hlače, kolesarsko majico in akcija! Za cilj sem si izbral Vrh (ne vem niti dolžine trase, niti višinske razlike, lahko pa povem da nam je pot v lanski sezoni vzela priblićno uro).
Pri vzpenjanju v prvi malo večji klanec sem ugotovil, da imam še manj kondicije kot sem mislil da jo imam. Sledil je sestop s kolesa in rinjenje kolesa v klanec. Postalo mi je vroče in pri tem sem se spomnil da sem pozabil vzeti majico za spreoblečti. Prva napaka. Vožnjo nadaljujem po gozdnih in makedamskih poteh. Malo pod Vrhom sem opazil da se je pred kratkim po isti poti vozil nekdo z enakimi gumami kot jih imam jaz. To bi lahko bil edino z15ky.
Zmanjkovati mi je začelo vode zato se mi je še bolj mudilo na cilj, kjer je postavljen nekakšen kamnit “umivalnik” z bistro hladno vodo. Po uri in 15 minut (15 minut več kot ponavadi) pridem na Vrh. Pri prvi hiši na levi imajo hudega nemškega ovčarja, ki nas vsakič pozdravi z razjarjenim laježem. Tudi tokrat je bilo tako. Iz druge smeri prileti prav tako nemški ovčar in prav tako nezadovljen z mojo prisotnostjo. Edina razlika med obema je bila v tem, da slednji ni bil privezan. Ker sem ga ignoriral se je na mojo srečo hitro umiril in odmaknil.
Zadovoljen da je napor za menoj in da me čaka samo še adrenalinski spust. Iz bidona izlijem preostanek vode in odprem pipo. Druga napaka. Dovod vode je bil zaradi mraza prekinjen. Jaz pa tako žejen, da sem se oziral naokoli če je še kje kaj snega, ker bi ga brez kančka slabe vesti in sramu pojedel. Tako hoodo je bilo, ja. Do sline mi je pomagal edini žvečilni, ki sem ga imel s seboj.
Nataknem si ščitnike kolen in piščali, vetrovko in zapnem čelado. Zaradi razmočenega terena in precejšnje količine odpadlega listja zmanjšam pritisk v gumah in s tem pridobim oprijem. Nastavim še zadnji amortizer ter vilice in pripravljen sem na spust. Ob samem štartu sem zopet postal zanimiva tarča že prej omenjenjenemu nemškemu ovčarju. Le da je bil to pot precej bolj ostro naperjen proti meni. V strahu da me bo ugriznil sem skočil s kolesa in ga postavil v bran pred njim. Izraz in zobje ki mi jih je kazal, niso dali vedeti nič dobrega. Počasi sem se začel umikati in na srečo se je njegovo zanimanje do mene ohladilo.
Pri spustu sem ugotovil da sem še nekaj pozabil - zaščitna očala. Tretja napaka.Na določenih odsekih mi je metalo blato v obraz da sem še komaj kaj videl. Ker je bil prvi spust to sezono in noge niso bile najbolj pripravljene sem bil bol pazljiv (beri počasen) kot ponavadi. Vendar vseeno dovolj hiter in divji za zadovoljivo količino adrenalina. Bilo je noro. Komaj čakam naslednjo turo.
Leave a Reply