Cyb3rjev blog

Mami je potekla licenca za uporabo Norton Antivirusa na šihtu in me je prosila, če ji lahko naložim kaj drugega. Odločil sem se za free verzijo AVGja. Vendar na njenem računalniku stvari nikoli ne potekajo tako kot bi morale. Cel kup programčkov ne dela, ali pa jih sploh ni. Računalnik resno potrebuje format in reinštal operacijskega sistema, ker se takšnega stanja ne da več rešiti. No, morda pretiravam, samo se mi zdi, da sem zaradi tega fasal siv las. Ker se AVG iz meni neznanega vzroka ni dalo inštalirati, sem dolpotegnil trial verzijo NOD32. In za cca 6-7 MB potreboval skoraj 20 min. Popeesdiš. Širokopasovne povezave so me čisto razvadile in vedno se zmrdujem, ko zagledam dial-up. No, kakorkoli že, stvar je za en mesec urejena.

Včeraj zvečer se je na Prvinah zgodil žur. Mare in Zizky sta praznovala rojstni dan. Anja je ostala doma, ker so ji včeraj izpulili modrosti zob in njeno zobovlje ni bilo “in the mood for party”. Na žur sem šel z Spaskyjem, še prej pa sva morala iti na partijo biljarda (2:1 (10:6)). Na žuru pa klasika: borovničke za aperitiv, nato pa pivo ali po želji vino. Nato pa čveka o filmih, računalnikih, zabavnih pripetljajih in avtih. Kasneje sem opazil, da je večina moške populacije izginila. Našel sem jih v zadimljeni kuhinji, kjer so mojstri pekli hrenovke. Eden solzne oči od rezanja čebule, ostali od dima, ki se je valil iz ponve. Spet sem imel odličen tajming, ker so bile hrenovke pravkar pečene. Mljask, mljask.

Spasky je pobrskal po kompu, ki je služil za vrtenje mp3jev in našel igro. Neki smučarski skoki. Najdemo se štirje in organiziramo tekmovanje v skokih. Za tolažilno nagrado (par najslabših skokov) si dobil šluk borovničk. Kljub temu, da sem imel najdaljši skok večera, sem pobral tudi vse najkrajše razdalje in si prislužil veliko tolažilnih nagrad. Z Spaskyjem in Vozlom smo žur zaključili (mislim da) ob enih. Po makedamski cesti smo se peljali počasi in previdno in tu je bilo še vse v redu. Na asfaltu se je stanje zaradi pogostosti ovinkov malo poslabšalo, postalo mi je slabo in morali smo se za minutko ustaviti, da sem odvrgel odvečni tovor. Tudi najboljšim se zgodi…

Dopoldan je bil namenjen lenarjenju in barvanju pirhov. Anja je nabrala nekaj trav in cvetk, mami pa je prispevala štunfe in čebulne olupke. Anja je mojstrsko izbirala dekoracijo in zavezovala. Tudi sam sem izpustil iz ketne svojo umetniško žilico in prispeval nekaj idej.

Danes sem imel dopust in dopoldan izkoristil za nakup novih gum. V preteklih dneh sem prebral mnenja in odzive v raznih forumih in testih. Favoriti so bili trije:

• Good Year Eagle F1 (26.732,00 SIT)
• Dunlop SP SPORT 9000 (29.873,00 SIT)
• Toyo Proxes T-1R 85V (19.983,00 SIT)

Odločil sem se seveda za zadnjo od naštetih. Od prejšnjega modela (T-1S), ki jih je pobiralo kot sneg v maju, naj bi se razlikovale prav v dalšji življenski dobi. Ponje sem se odpravil v Dobovo, kjer sem lansko leto kupil zimske gume. So daleč najcenejši, tako da se mi je splačala tudi tako dolga pot. Vožnja je bila izredno počasna in dolgotrajna, saj mi je uspelo najti čisti vsak počasi vozeči tovornjak. Na poti v Dobovo sem dvakrat prekmalu skrenil na dveh rondojih. Se mi zdi, da je bilo nekaj zgradb na novo zgrajenih/dograjenih kar me je tudi malo zmedlo. Vsaj na vulkanizerstvu ni bilo gužve, tako da sem bil na vrsti brez čakanja.




Jeeeaah! Jutri imam dopust pa še pol ure prej sem speesdnil iz šihta. Štiri dni doma, to se mi že nekaj časa ni zgodilo. Super vreme, ki je bilo izkoriščeno za pozno popoldansko brcanje bunke. Lokacija: fuzbal plac Kontredež, udeleženci: Mars, Funta, Pero, Mare in jaz, kasneje pa sta prišla še dva nigra.

Okoli sedmih se je že dodobra stemnilo, zato je večina prisotnih odšla. Ostal sem sam z meni nepoznanim Trbovcem, ki se je kar na lepem pognal v hosto in začel nabirati odpadlo vejevje. Uspel sem ugotoviti, da bo tip zakuril ogenj in pekel meso. S seboj je imel vrečko, notri pa mrežo za peko, nekaj svinjine, krožnik, vilico in kruh. Klical je Pero in prosil za prevoz. Opozoril me je, da ima s seboj tudi Snoopa, ki je njegov (podedovan) pes. Trbovc je rekel, da bo še najmanj škode, če pes sede med njegove noge na prednjem sedežu. Ker Snoopa in Perota zelo dobr pozna, mi je dal malol za misliti s tistim “bo še najmanj škode”. Kaj je s tem mislil? Snoop je zelo živ pes in v glavi se mi je začel odvijati film z Snoopom v glavni vlogi in polno akcije, v katero je vključeno divjanje po mojem avtu in grizanje sedežev Pa ni bilo tako. Snoop je pridno sedel in čakal da smo prišli iz glavne ceste, nato pa ga je Pero spustil iz avta in zadnjih nekaj 100 metrov je tekel za nama, ob nama in večinoma pred nama.

Trbovc je medtem že vrgel meso na mrežo in kmalu ponudil grižljaj. Zunaj preveč pečeno, znotraj premalo, okus je dalo pa vsaj pivo s katerim je bilo meso med peko polito. Snoopu smo ves čas izmenično metali palico, ki se je ni znal naveličati. Vmes smo dobili še tri goste, sam pa sem kmalu po tistem odšel.




2:1 (8:5)

Zvečer sem se se odločil, da začnem pedenati predstavitveno stran za bend. Poiskal sem template in naredil grobo obliko ter zasnovo strani. Stvar se je malo zavlekla, tako da sem šel spat ob enih.

Začelo se je, ko mi je znanec čestital za uvrstitev na Rock Otočec. V začetku meseca je bil namreč regionalni predizbor za Rock Otočec, na katerem smo dobili največ glasov in se uvrstili na finalni predizbor. Po pogovoru sem ugotovil, da je napačno informacijo dobil v lokalnem časopisu. Kupil sem svoj izvod in opazil, da je (že spet) narobe zapisano ime benda. Kljub temu, da sem novinarko na intervjuju izrecno prosil naj tokrat ime napišejo pravilno (napaka se je že zgodila v eni izmed prejšnjih številk). In ravno to me je malo razpeesdilo. Pisal sem urednici časopisa in ji v mejlu posredoval pravilne podatke za prihodnjič. Čez dobri dve uri me je čakal že odgovor, v katerem se je urednica in lektorica (v isti osebi) opravičila in prevzela odgovornost. Opravičilo je bilo zares konkretno, tako da mi je bilo že rahlo žal, da sem bil taka sitnoba. No, zdaj si nas bo vsaj zapomnila :). Odgovoril sem ji z “zahvalnimnipanikepabrezzamere” mejlom.

Bajkanje me je čisto izčrpalo. Bolj hladen kot ne tuš in pol urno poležavanje. Če ne bi imel planov, bi ob petih brez problema že spal. Nekaj čez pet Sem bil že pri stricu, ki je slavil rojstni dan. Pri Frenkiju se ne bi mogel prikazati ob primernejšem času. Pivo je bilo ohlajeno na pitno temperaturo, čevapi in zrezki pa pravkar pečeni. Še čebula, vloženi jurčki in kruh. Nato pa z polnim vampom na kavč in pred TV, kjer se je dogajal ženski rokomet. Naše in Črno Gorke (Gorčanke? Goričanke? Kako se to sklanja?) Nisem imel čas posedati, ker je bila isti dan k Anji na slavje njenega rojstnega dneva povabljena tudi prijateljica in bivša sošolka iz faksa, Nina. Anja naju je odpeljala na pico. Jaz sem se ji na žalost moral odpovedati, ker sem se pri stricu preveč najedel, tako da sem si naročil Sadno kupo s sladoledom. Malo smo še posedeli, govorili in pili, potem pa smo naredili premik in šli na pijačo v drug lokal (ura je bila prezgodnja za iti domov).

Pa se je našel čas. Takoj po kosilu sem zletel po kolo, ga na hitro očistil in preveril pritisk v gumah. Nato pakiranje v nahrbtnik: vetrovka, kolenčniki in komolčniki, čelada, rokavice, rezervna zračnica, pumpa (tlačilka) in voda. Nataknem še kratke hlače, kolesarsko majico in akcija! Za cilj sem si izbral Vrh (ne vem niti dolžine trase, niti višinske razlike, lahko pa povem da nam je pot v lanski sezoni vzela priblićno uro).

Pri vzpenjanju v prvi malo večji klanec sem ugotovil, da imam še manj kondicije kot sem mislil da jo imam. Sledil je sestop s kolesa in rinjenje kolesa v klanec. Postalo mi je vroče in pri tem sem se spomnil da sem pozabil vzeti majico za spreoblečti. Prva napaka. Vožnjo nadaljujem po gozdnih in makedamskih poteh. Malo pod Vrhom sem opazil da se je pred kratkim po isti poti vozil nekdo z enakimi gumami kot jih imam jaz. To bi lahko bil edino z15ky.

Zmanjkovati mi je začelo vode zato se mi je še bolj mudilo na cilj, kjer je postavljen nekakšen kamnit “umivalnik” z bistro hladno vodo. Po uri in 15 minut (15 minut več kot ponavadi) pridem na Vrh. Pri prvi hiši na levi imajo hudega nemškega ovčarja, ki nas vsakič pozdravi z razjarjenim laježem. Tudi tokrat je bilo tako. Iz druge smeri prileti prav tako nemški ovčar in prav tako nezadovljen z mojo prisotnostjo. Edina razlika med obema je bila v tem, da slednji ni bil privezan. Ker sem ga ignoriral se je na mojo srečo hitro umiril in odmaknil.

Zadovoljen da je napor za menoj in da me čaka samo še adrenalinski spust. Iz bidona izlijem preostanek vode in odprem pipo. Druga napaka. Dovod vode je bil zaradi mraza prekinjen. Jaz pa tako žejen, da sem se oziral naokoli če je še kje kaj snega, ker bi ga brez kančka slabe vesti in sramu pojedel. Tako hoodo je bilo, ja. Do sline mi je pomagal edini žvečilni, ki sem ga imel s seboj.

Nataknem si ščitnike kolen in piščali, vetrovko in zapnem čelado. Zaradi razmočenega terena in precejšnje količine odpadlega listja zmanjšam pritisk v gumah in s tem pridobim oprijem. Nastavim še zadnji amortizer ter vilice in pripravljen sem na spust. Ob samem štartu sem zopet postal zanimiva tarča že prej omenjenjenemu nemškemu ovčarju. Le da je bil to pot precej bolj ostro naperjen proti meni. V strahu da me bo ugriznil sem skočil s kolesa in ga postavil v bran pred njim. Izraz in zobje ki mi jih je kazal, niso dali vedeti nič dobrega. Počasi sem se začel umikati in na srečo se je njegovo zanimanje do mene ohladilo.

Pri spustu sem ugotovil da sem še nekaj pozabil - zaščitna očala. Tretja napaka.Na določenih odsekih mi je metalo blato v obraz da sem še komaj kaj videl. Ker je bil prvi spust to sezono in noge niso bile najbolj pripravljene sem bil bol pazljiv (beri počasen) kot ponavadi. Vendar vseeno dovolj hiter in divji za zadovoljivo količino adrenalina. Bilo je noro. Komaj čakam naslednjo turo.